Dopisni intervju: ANDREJ LOC – 64. prvak Evrope

Andrej, še enkrat iskrene čestitke ob velikem uspehu, ki si ga dosegel za slovenski dopisni šah in slovenski šah nasploh. Postal si evropski prvak, zelo verjetno že kar velemojster dopisnega šaha in uvrstil si se neposredno v finale svetovnega prvenstva! Je bilo težko?

Da, moram priznati, da je bil to zame zelo naporen turnir. Že zasedba sama pove dovolj. Turnir je bil sestavljen iz samih prekaljenih starih mačkov dopisnega šaha, veliko je bilo doktorjev znanosti, vse sami fiziki in matematiki, se pravi, profila, ki daje najboljše in najmočnejše šahiste. Predvsem pa je bil glavni problem, ki sem ga že omenjal v posebnem prispevku, razbiti ”nemško falango”. Kar 7 nemških igralcev je nastopilo v tem finalu, vemo pa, da so Nemci zaenkrat še vedno najboljši dopisni šahisti na svetu. Vsi so teoretsko dobro podkovani, računalniško in programsko najboljše možno opremljeni, do skrajnosti borbeni, skratka – zelo ”trdi” igralci od prvega do zadnjega. Poleg tega pa so igrali ”ekipno”, se pravi, spremljali in kontrolirali dogajanje na tabeli, se obveščali, v dogovoru ”uničevali” najbolj nevarne nasprotnike, nato pa bi v medsebojnih dvobojih odločili, kdo bo novi evropski (nemški) prvak. Z Edom Roblekom sva vse to seveda predvidevala in sva zato igrala turnir v prvi polovici zelo počasi, pa tudi moje pozicije z Nemci so bile takrat vsaj optično prej slabe kot dobre, zato me niso jemali kot najnevarnejšega nasprotnika. Ko pa sem se prebil v ospredje, je bil njihov ekipni pritisk že prepozen!

Največ pa je k težavnosti turnirja prispeval pričetek Finala 15 olimpijade koncem marca letos z novimi 13 težkimi in napornimi partijami ter seveda odgovornostjo, ki jo nosimo vsi člani olimpijske ekipe za prvi finalni slovenski olimpijski nastop!

Dobro te poznamo iz tvojega sedanjega delovanja. Malo manj ali skoraj ničesar pa ne vemo o tvojih šahovskih začetkih. Nam lahko predstaviš Andreja kot perspektivnega mladega šahista!

Figure sem se naučil premikati šele pri skoraj 18 letih, zato sem odigral samo en mladinski turnir in sicer je bilo to hitropotezno prvenstvo Gorenjske na Jesenicah 1974, nakar sem odšel na služenje vojaškega roka in mojih mladinskih let je bilo konec! Vsekakor sem prepozno spoznal kraljevsko igro in zamudil najboljša leta za nagel razvoj in pomembno kaljenje še v mladinski konkurenci. Z bratrancem Dr.Anton Čoparjem (doktor kemije) ter bratom Pavlom smo odigrali na tisoče partij med seboj preden smo se vključili v redne klubske nastope v Tržiču in Litiji. Vendar pa za OTB šah nikoli ni bilo pravega časa, zato imam še zdaj samo II.kategorijo. Ta seveda ni realna, je pa posledica mojega nenastopanja na OTB turnirjih.

Zdaj si umirjen gospod v zrelih letih. Kako pa so te sicer nosili valovi življenja od mladih let do današnjih dni?

Takoj po vojaškem roku sem se zaposlil in tudi malce študiral ob delu, nakar je prišla poroka in preselitev iz Tržiča v Kranj, dva sinova in ena hči pa je seveda pomenilo obveznosti in skrbi na pretek. Visoko strokovno izobrazbo pa sem, tudi ob delu, končal šele lansko leto, kar pa sploh ni tako slabo, saj imam zato najnovejše znanje ekonomije, pa tudi študij in pisanje diplome je bilo zaradi zrelejšega in resnejšega pristopa zame zelo poučno in praktično koristno. Sicer pa mi v življenju nikoli ni bilo dolgčas, saj sem vedno vzporedno delal kar dve ali več stvari naenkrat, pa tudi veliko drugih področij, poleg šaha, me je vedno zanimalo: umetnost, politika, znanost, zgodovina, ezoterika, filmske in knjižne novosti če je le zneslo, z ženo pa sva redna obiskovalca slovenskih muzejev, Cankarjevega doma, v Narodni Galeriji pa sva že kot doma.

Šahisti seveda najraje šahiramo. Vendar se danes samo od šaha težko živi, od dopisnega pa to sploh ni mogoče. S čim se torej profesionalno ukvarjaš?

Zaposlen sem na Zavodu za zdravstveno zavarovanje območna enota Kranj in sicer kot referent za prispevke. Že 31 let pa z užitkom spremljam vse, kar se je dogajalo na področju zdravstva, zdravstvenih sistemov, zavarovalništva in javnih financ. Tudi dve diplomski nalogi sem napravil iz teh tem in mirno lahko trdim, da sem z vsem pomembnim na teh, za vse nas ključnih in obenem občutljivih področjih, zelo dobro obveščen, predvsem zaradi lastnega interesa.

Nam dovoliš še malo pokukati v tvoje privatno življenje? Kje in s kom živiš? Kdo vse te pri tvojem dopisnem udejstvovanju podpira ali pa vsaj prenaša?

Najstarejši sin se je že odselil in nas večkrat tedensko obišče z 6 mesečno vnukinjo. Evropski prvak je torej že dedek! Preostala dvojčka sin in hči študirata, žena pa je zares predana prosvetna delavka. Predvsem njej moram na tem mestu izraziti posebno priznanje in zahvalo za vso njeno potrpežljivost in razumevanje za moje dolgoletno šahovsko angažiranje.

Pred kratkim smo izvedeli, da imaš nam zelo znanega bratranca, ki te je navduševal za dopisni šah. Kako je s tem in kdaj si odigral svojo prvo dopisno partijo?

Dr.Anton Čopar spada med slovenske dopisnike z najdaljšim stažem, saj nepretrgano nastopa v tej panogi že od leta 1978! Dostikrat me je še prej vključeval v svoje analize in me zvito vabil, naj se tudi jaz preizkusim v tej disciplini. Prvi dve dopisni partiji pa sva v resnici odigrala z njim še v gimnaziji, leta 1973, ko nama je najin znanec izmenično nosil listke z potezami vsake dva dni! Če se ne motim, je bil rezultat 1:1!

Katere dopisne turnirje si dokončal in kašni so bili rezultati?

Igral sem še na jugoslovanskih dopisnih turnirjih, kjer sem osvojil I.klaso, nato pa sem na polfinalu pokala Jugoslavije pred uvrstitvijo v višji rang dve partiji izgubil zaradi domnevne prekoračitve časa. Na slovenski sceni sem začel s polfinalom za III.državno prvenstvo leta 1995 – 2.mesto, III.državno mesto – 2.mesto, Mare Nostrum I. – prva velika ekipna zmaga Slovenije in najboljši rezultat na 3 deski (7 iz 8), Polfinale posamičnega prvenstva Evrope – 2.mesto, Polfinale 15 Oly – 1.deska (5,5 iz 10) ter končno 64 FINALE EVROPE 1.mesto. Prekinil sem tradicijo večnih drugih mest na najlepši možni način in na najpomembnejšem posamičnem turnirju – evropskem finalu!

Igraš vrhunski dopisni šah, vendar malo partij. Kako je s tem?

Šah, še posebno pa dopisni šah, je pošten, kolikor vložiš – toliko dobiš! Če malo vložiš, nikoli ne bo velikega dobitka! In če igraš preveč paritj, je to drobljenje energije, časa, predvsem pa raziskovalnega iskanja na preveč partij naenkrat, premalo za vsako od njih! Rezultat bo slab, s kvaliteto partij bom nezadovoljen, takšno igranje pa me zagotovo ne zanima! Ali igram dobro s polnim vložkom ali pač nič! Zato mora biti število partij največ 10, vse kar je več, vem, da ne bom dal svojega polnega učinka. Tak primer je letos, ko sem od marca dalje igral kar 20 težkih in obenem zelo pomembnih partij naenkrat! Na EU Finalu se je izšlo, na Olimpijadi pa sem močno pod svojim nivojem! Zelo sem nezadovoljen s kvaliteto in potekom teh partij! Če bi lahko sam izbiral, si jih nikoli ne bi nakopal v tako neprimernem trenutku toliko naenkrat! Vendar izbirati nisem mogel, potrebno je bilo igrati po taktu ICCF-a!

Tvoj taljevski stil igre v dopisnem šahu nas vedno znova navdušuje in istočasno ostaja velika skrivnost. Kako sploh lahko dobiš partijo v kateri si po vseh kriterijih slabši ali celo veliko slabši?

To je parafraza na Taljevo smešenje svoje igre, ko je rekel: ”To je velik kompliment zame, ko me primerjajo z Laskerjem, vendar Lasker je bil izgubljen v vsaki drugi partiji, jaz pa sem prav v vsaki!” Šah je igra napak, če oba nasprotnika igrata objektivno, brezhibno in optimalno, je rezultat vedno remi! Nasprotniku je potrebno omogočiti, da napravi napako, pripraviti mu situacijo, da se mu to lahko zgodi. Najboljša taktika po mojih izkušnjah pa je pripeljati nasprotnika v situacijo, v kateri je prepričan, da je boljši in začne igrati na zmago. Takrat mora zapustiti svoje okope objektivnosti in se spustiti v neznano, vložiti tudi svoj rizik, predvsem pa odpreti svojo pozicijo. Takrat pa je tudi on zelo ranljiv. Seveda pa je to zelo nevarna taktika, igra visokega rizika, HOJA PO ROBU! Odsvetujem vsem, da me posnemajo v tem segmentu igre, to je pač moj svojstveni stil pristopa k igri! Vendar pa sem ”izgubljen” samo optično, vse variante proučim zelo daleč vnaprej in imam v resnici, če se zadeva ne izide, vedno najmanj remi v žepu! Moj stil igre je zelo napadalen, nasprotnika rajši razbijem z rušilnimi potezamim kot da bi ga počasi mučil, če pa je treba, pa z užitkom igram tudi zahtevne končnice in študiozne realizacije.

Znan je tudi tvoj psihološki pristop do nasprotnikov. Od priprave, izbire otvoritve, tempiranja posameznih potez, predvidevanja nasprotnikovih odgovorov....Ali se nikdar ne zmotiš?

Seveda vsi vemo za definicijo, da je šah intelektualna igra, ki temelji na modelu psihološke vojne. Ponovimo – šah je zmes igre + znanosti + umetnosti + psihologije. Jaz psihologije nisem odštel od te celote, jo vedno upoštevam in s pridom izkoriščam. Nasprotnika proučim, pri tem pa mi pride prav prav vsaka informacija. Če je moj nasprotnik človek na višku aktivne dobe (40-60) vem, da ima zelo veliko poslovnih in eksistenčnih obveznosti = relativno malo časa za dopisni (raziskovalni) šah, če je že upokojenec = se predvidoma bolj slabo spozna na računalnike in programe itd. Proučim njegov stil igre, otvoritvene sisteme, predvsem pa odkrijem, kakšne pozicije mu ne odgovarjajo, jih nerad igra, oziroma se slabše znajde v njih. Ali odgovarja hitro, počasi, kakšno je njegovo povprečje razmišljanja za posamezno potezo. In potem mu serviram točno takšne pozicije, ki mu ne odgovarjajo, ali jih presenetim z novostmi v sistemih, v katerih smatrajo, da so eksperti... Kombinirati je potrebno vse te činitelje, od šahovskih do nešahovskih, ustvarjati konstanten in rastoč pritisk na nasprotnika vse do njegovega zloma. Res pa je, da je z novo obliko igranja po serverju dopisna igra postala skoraj povsem tehnološka, brezosebna, zato je tega psihološkega segmenta prisotnega vedno manj. Zmotim pa se le redkokdaj, če ne prej, pa v poteku partije ”pridobim” zame pomembne informacije.

Kako bi se lotil nasprotnika za katerega veš, da se ne meni kaj dosti za tvoj psihološki pristop, ki enostavno igra (skoraj) najboljše poteze, brez nepotrebnega tveganja in ki bo neusmiljeno izkoristil vsako tvoje odstopanje od idealne linije? Recimo, da imaš črne figure!

Odigral bi mu tudi jaz popolnoma optimalno, suhoparno, v partiji bi se umiralo od objektivnosti in racionalnosti ter - dolgočasja.

Kaj pa uporaba računalnika in programov? Če sem prav obveščen, ne moreš prav na veliko koristiti možnosti dolgih računalniških analiz, na primer preko noči. Na kakšne načine kompenziraš to “svojo” pomanjkljivost?

Ja, res je, 24 urne analize, ki je pri sedanjem načinu igranja dopisnega šaha nujnost, jaz zaradi prostorskega (bivalnega) okolja ne morem izvajati. Nadomeščam pa jo z oceno pozicij po svoji intuiciji. Pa tudi sicer, če bi imel možnost 24 urne analize, ne moreš vsega vedno preračunati in pregledati, potrebno se je zanesti na svoj občutek, instinkt, ne gre drugače!

Kaj meniš o kvaliteti šahovskih motorjev današnjega časa? Kateri program je primeren za katero vrsto analize?

Ve se, da je Rybka daleč pred vsemi, vendar je za preverjanje idej dober prav vsak program. Pomembno pa je vedeti, da ima vsak program ”črne luknje”, pozicije, v katerih se zelo slabo znajde in če mu takrat verjameš, je to usodno! Potrebno si je ustvariti občutek, do kod lahko posameznemu programu verjameš in od kod naprej je potrebno vključiti lastno glavo. To je zelo pomembno, še posebno za nas dopisne šahiste! Sicer pa noben program ne zna vsega, še vedno moramo garati z lastno glavo.

Poznamo tudi tvoje sodelovanje in prijateljevanje z Andrejem Šuštaršičem, ki je alfa in omega programske podpore slovenskega dopisnega šaha. Kako se je začelo vajino sodelovanje?

Z Andrejem se poznava že od polfinala za III.državno prvenstvo Slovenije leta 1995 dalje, z izredno komunikativnim Andrejem pa ni bilo težko vpostaviti stika. Ker je tudi on šahovski in računalniški zanesenjak, je beseda vedno nanesla tudi na šahovske programe, ki sva jih spremljala oba že od tistih za (legendarnega) Spectruma dalje. Šahovske programe sva si tudi izmenjavala, testirala, priporočala eden drugemu. Nastalo je vzorno sodelovanje, ki je bilo najbrž v korist obema, meni pa zagotovo. Ko pa sem postal po funkciji še selektor SLO reprezentančnih ekip, je bilo treba vse igralce v ekipah začeti opremljati z najnovejšimi analiznimi moduli. Razlog je bil seveda enostaven, potrebno je bilo omogočiti enake možnosti SLO igralcem, ki nastopajo v reprezentančnih dresih. Namreč dejstvo, da SLO reprezentati premorejo najnovejše in najboljše programe, pomeni šele izenačenje z nasprotniki, ki imajo vsi najboljšo računalniško in programsko opremo. Računalnik in najboljši programi v dopisnem šahu ne pomenijo nobene prednosti, kot se nepoučenim opazovalcem dozdeva, pač pa nujno opremo in osnovno orodje za analizo, od tu dalje pa odloča lastno igranje. Andrej ima zagotovo največjo zbirko šahovskih programov v Sloveniji, ki pa jo velikodušno deli tudi z ostalimi SLO dopisniki. Že kar nekaj časa smo njegovi veliki dolžniki.

Šahovski motorji bodo vedno boljši in močnejši. Kaj se bo z dopisnim šahom zgodilo takrat, ko bo vsakršen poseg v proces programske analize postal nekoristen?

To se ne bo zgodilo še kar nekaj časa, res pa je, da je potrebno vlagati več časa in raziskovalnega dela, kot prej, ko so bili programi slabši. Spomnim se, da sem nekje do 1998 lahko uporabljal še stari FRITZ2, saj je bil dovolj dober za kontrolo potez, da ni prišlo do kakšnega spregleda. Takrat je bilo razmerje nekako 20 : 80 v korist lastne glave. Sedaj je ravno obratno 80 : 20 v korist programov, toliko so pridobili na moči, seveda pa so tudi procesorji najmanj 15 krat hitrejši, vse se je spremenilo. Vendar pa je to še vedno ”človeški” dopisni šah, raziskovalnega časa pa je treba vložiti najmanj 3-4 krat več, kot v tistih časih. Lep dokaz je igra našega Iztoka Brunška, ki zares ogromno lastnega časa, energije in raziskovanja vloži v svoje partije. Njegov šah je anti-računalniški šah samo na videz, v resnici gre za gigantsko vlaganje lastnih idej in raziskav, mirno lahko rečemo, da je ponovno definiral postulate in aksiome dopisnega šaha. Brunšek Iztok je največji talent svetovnega dopisnega šaha!

Že nekaj let si nadvse uspešen selektor slovenskih reprezentanc. Kaj šteješ za ”svoj” največji dosežek?

Največja uspeha sta dva: zmaga v dvoboju s svetovno velesilo Nemčijo in uvrstitev slovenske ekipe v finale 15 Olimpijade. Mislim, da smo ravno Slovenci tisti, ki močno postavljamo pod vprašaj nemško prevlado v svetovnem dopisnem šahu. Kjer koli se pojavimo so Nemci naše glavne žrtve. Še nihče pa ni premagal Nemčije v dvoboju na 20 deskah z štirimi točkami razlike! Slovenija : Nemčija 22 : 18!

Kot kapetan znaš izredno dobro motivirati igralce. Kateri način motivacije se izkaže kot najbolj uspešen?

Zagotovo in upam, SLO reprezentanti v vsakem trenutku od moje strani občutijo vsakovrstno podporo in spoštovanje. Od šahovskih programov, do katerih koli nasvetov v zvezi z otvoritvami, nasprotniki in reševanjem tekočih problemov med tekmovanjem. Predvsem pa želim, da občutijo moštveni duh, prijateljstvo, sproščenost, saj ni nič hudega, četudi kdo ne napravi pričakovanih rezultatov. Zavedam se, da vsak igra po svojih najboljših močeh, da nihče ni plačan za nobeno nastopanje za slovenska moštva in zato zasluži vsakršno pohvalo in zahvalo! Seveda pa se tudi vsi zavedajo, da je nastopanje za slovenske ekipe poseben privilegij, saj naenkrat pridobijo možnost zaigrati z najmočnejšimi svetovnimi in evropskimi igralci, si pridobiti izkušnje, močno popraviti svoj rating in osvajati mednarodne norme in naslove. Dokaz za to je letošnja neverjetna in rekordna žetev mednarodnih norm in naslovov! Postajamo dopisna velesila, tega se sedaj zavedajo že tudi vsi naši nasprotniki!

Letos smo se na veliko pogovarjali o načinu sestavljanja reprezentanc za finalne nastope. Ali naj se ekipa, ki je uspela v predtekmovanju nagradno ne spreminja ali pa bi bilo potrebno sestaviti trenutno najboljšo ekipo, kajti kvaliteta našega dopisnega šaha v zadnjem času kar kliče po ekipni medalji?

Da, to je precej občutljiva tema, ki je precej razburkala forumsko debato in se zaključila šele na radgonskem kongresu. Kot selektor ne želim nastopati kot diktator, avtokratsko vodenje mi je tuje! Sem samo prvi med enakimi, razlikujem se samo po veliki odgovornosti, ki ga nosi ta funkcija! Tudi v prihodnje bomo veliko komunicirali, se dogovarjali o vsem, saj smo še vedno in skupaj prišli do pomembnih rešitev in odločitev! V letu 2007 ne bo nobenih ekipnih nastopov in zato bomo v miru postavili prioritete, cilje, ter načine, kako bomo to dosegli.

Kako je z vključevanjem mladih igralcev v reprezentančne ekipe? Ali pa recimo državnih prvakov?

Povabljeni in vključeni seveda bodo, saj potrebujemo svežih moči, igralcev željnih uveljavljanja na mednarodni sceni, ki ”grizejo” in so potem kot motor, ki vso ekipo navdihuje in vleče naprej! Vsi lahko vedno računajo, da bodo dobili možnost, zaigrati za državni dres!

Zelo verjetno boš skupaj z naslovom evropskega prvaka prejel tudi velemojstrski naziv. Postal boš peti slovenski velemojster! Kaj meniš o svojih štirih predhodnikih?

Vsak je živel v svojem času, dopisni šah v njihovem času je imel svojo specifiko, popolnoma različne zakonitosti igranja in drugačno mednarodno konkurenco. Vedno pa je bilo težko doseči ta naslov in vedno je bil rezultat dolgoletnega trdega dela, vse zelo spoštujem in sem počaščen, da sem lahko njihov naslednik.

Ali boš izkoristil pravico nastopa na mega svetovnem prvenstvu po švicarskem sistemu naslednje leto? Novi sistem, ko boš imel nasprotnike zelo različnih moči zna tvojemu stilu nadvse odgovarjati!

V tem trenutku še ne morem povedati, kakšne obveznosti in obremenitve me čakajo čez eno leto, ko bo verjetno znan termin za to tekmovanje. Če bom videl, da ga ne bom mogel odigrati na moj način, se bom nastopu odpovedal. Polovičarstvo me ne zanima.

Kakšni so sicer tvoji plani na področju dopisnega šaha – recimo za naslednjih pet let?

Zelo težko kaj rečem, saj pritiski in obremenitve od službenih do zasebnih samo rastejo. Če bodo preveliki, bo dopisni šah moral malce počakati. Če bi bil pa že upokojenec, bi razmišljal samo še o naslovu svetovnega prvaka, manj kot to me ne bi zamimalo!

Kako vidiš sedanje stanje v slovenskem dopisnem šahu? Kaj bi bilo nujno spremeniti ali izboljšati?

Stanje v slovenskem dopisnem šahu še nikoli ni bilo boljše, saj so sedaj prišli tudi rezultati, ki pomenijo potrditev odličnega dela vseh akterjev v tej naši organizaciji zadnjih 5 let. Slovenski dopisniki smo ena velika družina, v kateri je prostora za vse, tudi drugače misleče! Vsak prispeva po svojih močeh: Janko je odličen predsednik, Marjan dela najboljšo spletno stran dopisnega šaha na svetu, Danilo je strašno hiter in ažuren komisar za državna prvenstva, dr.Rihtarič je sijajen organizator srečanj SLO dopisnikov, vsi izražajo svoja mnenja na forumu, vse SLO ekipe so na vrhu razpredelnic mednarodnih tekmovanj, SLO reprezentanti so vzor fanatične borbenosti in odnosa do ekipe in državnega dresa, baza dopisnih igralcev raste z vsakim novim polfinalnim turnirjem, mednarodne norme in naslovi pa kar dežujejo! Kaj še hočemo, tako naj bo tudi v prihodnosti!

Katere napake smo naredili v preteklosti?

Edina napaka verjetno je, da smo premalo napravili za promocijo med OTB šahisti, saj dopisni šah ni sam sebi namen, pač pa, da se OTB šahisti preizkusijo na področju dopisnega šaha, spoznajo globok in precizen način dopisne analize, preverjajo svoje ideje in poglobijo npr. teoretsko znanje ter ga zopet prenesejo in uporabijo v OTB šahu. Korist bi bila zagotovo obojestranska, moje mnenje pa je, da bi OTB-jevci pridobili celo precej več kot dopisniki!

Si upaš napovedati: Kdo bo prvi slovenski dopisni igralec, ki bo presegel magično mejo 2600 točk ratinga?

Da, to bosta Marjan Šemrl in Iztok Brunšek, ne vem pa kateri bo prvi pretrgal vrvico.

Vem, da ne uživaš mesa. V nekaterih virih je moč zaslediti, da je ravno meso tisto, ki da človeku, športniku in tudi šahistu potrebno borbenost, nekakšen živalski nagon po uničenju nasprotnika. Se strinjaš s to trditvijo?

Ne, ta teza nima nobene osnove. Vse je samo v glavi, pomembna je železna volja in močna želja za uspehom, oziroma uresničenjem svojega cilja.

Čeprav se veliko pogovarjava, te nikoli nisem vprašal: tvoja umirjenost, psihološki pristopi vseh vrst, neuživanje mesa – vse to daje slutiti, da imamo opravka s človekom, ki je na duhovnem področju zelo napredoval. Kakšen je pravzaprav tvoj pogled na svet, na naše bivanje, na bistvo....

Spoznaj samega sebe! Življenjska pot je pot samo-spoznanja ter premagovanja težkih ovir in življenskih preizkušenj, ki niso nikakršna kazen, pač pa pomembna razvojna faza, odločilna za naš lasten osebnostni razvoj. Vsak pa ima lastno pot, vsak mora posati sam svoj zdravnik, sam svoj duhovni vodja, svoj terapevt. Nihče drug mu v resnici, to se izkaže v mejnih situacijah, ne more pomagati. Vse poti pa so prave, pravilne, nihče nima bolj prav od drugih!

Kaj bi še povedal našim bralcem in dopisnikom pa te tega nisem vprašal?

Moram povedati, da v resnici nisem kakšen hud individualist in da moja trditev, da je EU prvak v resnici SLO CORR ŠAH, popolnoma drži. Sijajno vzdušje v ”družini SLO dopisnikov”, vzorna organizacija, korektnost in prijateljstvo mi je dajalo izredno podbudo, da končno napravim (napravimo) nek odmeven rezultat, ki bo primerno uveljavil SLO CORR ŠAH. Pa tudi slovenski šah nasploh, saj smo organizirani pod krovno organizacijo, to je ŠAHOVSKO ZVEZO SLOVENIJE.

Dopisno je spraševal: Marjan Šemrl - december 2006