Dopisni intervju: dr. DANILO KORŽE

Pred dnevi je slovensko šahovsko javnost razveselil Danilo Korže, ki je v predtekmovanju za 17. dopisno šahovsko Olimpiado dosegel doslej največji uspeh. Postal je starejši mednarodni mojster, osvojil pa je tudi prvo velemojstrsko normo. Da ga ne bi v intervjuju spraševali že znanih in objavljenih reči, poglejmo na kratko nekaj biografskih podatkov. Danilo je bil rojen 26.08.1965 v Mariboru. Po osnovni šoli je obiskoval I. gimnazijo v Mariboru, nato pa študiral na Tehniški fakulteti, kjer je tudi diplomiral in pridobil naziv dipl. inž. računalništva in informatike. Študij je nadaljeval na isti ustanovi in leta 1992 magistriral, leta 1996 pa doktoriral. Zaposlen je na Univerzi v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, na delovnem mestu docent. Predaval je različne predmete s področja računalništva, prav tako je sodeloval in še sodeluje v različnih domačih in tujih projektih. Zadnje čase se ukvarja predvsem s teorijo grafov in računalniškimi algoritmi nad grafi. Poročen je z ženo Ano, ima hčerko Vaneso (9 let) in sina Tobiasa (6 let). S šahom se je začel ukvarjati nekje s 7 leti starosti in že v osnovni šoli osvojil II. kategorijo.

Vendar je prednost pred šahom imel študij, tako da se je resneje začel spet ukvarjati s šahom pred dobrimi 15 leti. Na odprtem prvenstvu Maribora je osvojil I. kategorijo. Je predsednik ŠD Hoče Šahovska sekcija, kjer so se pod njegovim predsedovanjem prebili v nekaj letih iz III. lige v I. državno ligo vzhod, lansko leto pa zaradi pomanjkanja igralskega kadra iz nje izpadli. Danilo je v ekipi kapetan in tudi igralec.

Danilo, kaj pa dopisni šah? Kako in kdaj si zajadral v te vode?

Približno 10 let nazaj. Šah me je zanimal in hotel sem se poskusiti tudi v tej disciplini, kombinaciji šahovskega znanja in računalniških spretnosti. V obojem sem soliden, zato sem pričakoval, da bom tudi v dopisnem šahu soliden. Čeprav so bili tisti moji prvi turnirji dokaj amaterski napram današnjim. Vendar nabiral sem izkušnje.

Začel si na dopisnih turnirjih nižjega ranga in nato vztrajno in strmo napredoval. Kako si doživljal svoj vzpon? Koliko znaša razlika med tvojim prvim dopisnim ratingom in današnjim?

Najprej nisem vedel, kaj moji rezultati sploh pomenijo. Sprva sem nameraval igrati bolj na domači dopisni sceni. Po objavi mojega prvega fiksnega ratinga ICCF leta 2004 (znašal je 2257 točk) sem se šele začel počasi primerjati z ostalimi igralci na slovenski dopisni sceni. Takrat sem začel malo resneje delati na vsem skupaj in se tako v približno 5 letih povzpel za dobrih 200 točk na ratinški lestvici. Problem je, da v začetku kariere težje prideš do nastopa na močnejših turnirjih, ker so zanj potrebni določeni predpogoji (recimo rating). Ko se začneš vzpenjati, pa igraš z vedno močnejšimi igralci in takrat šele vidiš, kakšno je dejansko stanje.

Tvoji največji uspehi so se zgodili v zadnjih letih in so v glavnem dokumentirani na naši spletni strani. Vseeno ni odveč, če nam malo osvežiš spomin in našteješ svoje dosežke!

Na domačem državnem prvenstvu sem nastopil le enkrat in sicer na 7. DP Slovenije, ki je bil istočasno tudi prvi turnir (in menda tudi zadnji) po elektronski pošti. Igranje preko klasične pošte me ni privlačilo in nikoli v življenju nisem igral turnirjev na tak način. Začel sem dejansko že pred 10 leti s turnirji po elektronski pošti, no v zadnjem času pa igram le še preko spletnega strežnika. Na tem 7. DP Slovenije sem osvojil 4. mesto, čeprav sem imel šahovskih točk enako kot tretjeuvrščeni Mitja Gerzina. Takrat je zmagal Marjan Šemrl, ki je tudi edini slovenski igralec, s katerim sem doslej izgubil partijo, drugo mesto pa je osvojil Peter Žebre.

Več uspehov sem dosegel na mednarodni sceni. Začelo se je z zmago na turnirju mojstrskega razreda EM/M/211, kjer sem zbral 8,5 točke iz 10 partij. Že takrat sem osvojil normo IM, ki pa mi je niso priznali, češ da turnirji mojstrskega razreda niso namenjeni osvajanju norm. Sledili so turnirji za norme: EM/MN/075, kjer sem dosegel prvo mesto in prvo normo IM ter rezultat 8,5 točk iz 12 partij; sledil je turnir EM/MN/083, kjer sem dosegel drugo mesto in prav tako osvojil normo IM (ter s tem naslov IM), z rezultatom 8 točk iz 12 partij; na turnirju WS/MN/002 pa sem naredil rezultat 8,5 točk iz 12 partij, kar je bilo dovolj za prvo normo SIM. Zadnji uspeh pa je iz polfinalnega turnirja 17. olimpijade ICCF, kjer sem na drugi deski dosegel 7 točk iz 9 partij ter s tem normi SIM in GM. Nastopil sem tudi na dveh polfinalnih turnirjih za svetovno prvenstvo, kjer pa mi ni šlo tako dobro in sem nastope zaključil s približno polovičnimi izkupičkom ter na 7. ekipnem evropskem prvenstvu, kjer bom zbral 55 odstotkov možnih točk na 2. deski.

Postal si tudi reprezentant in po zadnjih rezultatih nepogrešljiv član vsake nacionalne selekcije. Imaš morda kakšen recept za zares vrhunski dosežek slovenske reprezentance na bodočih tekmovanjih?

Nekega posebnega recepta nimam. Pomembnih je več faktorjev: sodobna programska in strojna oprema, solidno znanje in poznavanje šahovske igre, predvsem pa resno in trdno delo pri analiziranju svojih partij. Za res vrhunski rezultat bi bilo treba v ekipo postaviti res tiste igralce, ki so sposobni tudi najboljših rezultatov, kar so dokazali z osvajanjem norm GM in SIM. Veliko vlogo pri uspehih reprezentance je imel doslej tudi naš selektor Andrej Loc, ki je znal na različne načine pomagati: z nasveti, izkušnjami, pošiljanjem partij, motorjev, vzpodbudnih besed. To je pri ekipnem šahu izrednega pomena.

Si kapetan dveh naših ekip na velikih predtekmovanjih. S kakšnimi problemi se pri svojem delu srečuješ? Nam bo uspelo napredovati v finale?

Sem kapetan dveh ekip: olimpijske na 17. polfinalu olimpijade ICCF ter ekipe na polfinalu 7. evropskega ekipnega prvenstva. Na slednjem se bomo uvrstili v finale, najverjetneje z osvojitvijo drugega mesta v svoji skupini, za favoriziranimi Nizozemci. Naš rezultat bo nekaj čez 63 odstotkov šahovskih točk. Tu so se praktično skoraj vsi igralci izkazali, kar nekaj jih je osvojilo norme (Turičnik, Žebre, pa še Bandelj sledi). Na olimpijadi nam žal ni šlo tako dobro. Poleg moje norme GM na 2. deski se je izkazal še Leon Krajnc na 1. deski, ki bo le za pol točke zaostal za normo GM, solidno je nastopil še mojster FIDE Aleš Lazar, medtem ko so ostali malce slabše odigrali. Tako da bomo zbrali vsega malce čez 50 odstotkov točk, kar bo seveda premalo za uvrstitev v finale. Nekih posebnih problemov pri vodenju ekip ne zaznavam.

Na domžalskem kongresu leta 2004 si postal član Sveta za dopisni šah. Tvoje delo je zares obsežno: komisar in sodnik turnirjev za državno prvenstvo Slovenije, prijavljanje igralcev na tuje turnirje, ažuriranje rezultatov na spletni strani....Imamo občutek, da vse to opravljaš nekako mimogrede, z levo roko. Pa vendar teče vse gladko, kot namazano. Kje leži skrivnost tako visoke produktivnosti?

Bistveno je, da me šahovska igra res veseli in privlači, zato ji posvečam tudi kar precej svojega časa. Imam tudi dobre sodelavce, predvsem seveda mislim tu Krjavlja in še nekatere ostale. Dela ni tako zelo dosti, kot izgleda na prvi pogled. Časa mora namreč ostati dovolj še za glavno dejavnost: igranje dopisnih partij in analiziranje. Seveda pa mi poznavanje računalniških metod in programov pri delu pogosto pomaga, saj nekatere stvari verjetno opravim precej hitreje kot nekdo, ki mu to ni bilo nikoli preveč blizu. Včasih sem recimo moral svoji nekdanji punci v enem vikendu napisati diplomsko nalogo, danes pa mi tega več ni treba početi in ostane čas za kaj drugega.

Kot komisar se srečuješ tudi s težavami igralcev, ki se prvič srečajo z igro na spletnem strežniku. Ob tem včasih nastane kakšna prav zabavna anekdota. Bi katero od njih zaupal našim bralcem. Pa brez imen prosim ali bognedaj priimkov!

Ja, pri tem je bilo pa res kar nekaj težav. Nekateri se lotijo dopisnega šaha, pa v bistvu ne znajo delati niti z elektronsko pošto, kaj šele s čim drugim. Nekoč sem pri enem od igralcev videl, da si pri analizi vsake od partij, ki jih igra, le-to vsakič znova vnese v računalniški motor (potezo za potezo), saj ne zna partij shranjevati v bazo. Pa je kljub temu eden izmed SLO TOP 20 J. Pri vodenju turnirjev za slovensko državno prvenstvo pa so se dogajale različne zadeve. Najbolj presenetljivo je bilo, da je nekoč eden izmed mladeničev reklamiral zmago, češ da je njegov nasprotnik preminil, da je videl osmrtnico v časopisu. Stvari sem seveda želel preveriti in hitro opazil, da je ta domnevno umrli igralec še pred nekaj urami odigral eno od potez na spletnem strežniku. Z olajšanjem sem seveda to ”reklamacijo” zavrnil.

V dobrih dveh letih si bil in si še sodnik na vsaj 40 domačih turnirjih. Katere težave so najbolj pogoste in kako jih rešuješ?

Ko prebrodimo začetne težave: registracija igralca na strežniku ICCF in odigranje prvih potez, običajno več ni hujših težav. Seveda pa je težava v tem, da so nekateri igralci skrajno neresni in kmalu prenehajo z igro ter izgubijo vse svoje partije na čas. Take igralce dajam na ”črno listo”, kar pomeni, da v bodoče ne morejo nastopiti na turnirjih za DP Slovenije. Včasih kdo tudi zboli, takrat mu odobrim izredni dopust. Sicer pa se v zadnjem času pojavlja nekaj manj neresnosti, očitno se je stanje počasi stabiliziralo.

Morda niti sam ne veš, kako veliko vlogo imaš pri eksploziji dopisnega šaha v Sloveniji. Osnove je seveda dolga leta s težko muko postavljal predsednik Janko Bohak z redkimi sodelavci. Potem pa se je začelo - najprej s spletno stranjo Krjaveljchess, ki je nastala pravzaprav po naključju in nadaljevalo z domžalskim kongresom. Pri spletni strani je bil eden ključnih momentov tvoje elektronsko pismo, v katerem si ponudil svoje sodelovanje. Brez te tvoje ponudbe bi zadeva verjetno hitro ugasnila. V Domžalah si se prostovoljno javil najprej za komisarja, v isti sapi pa prevzel še kontakte za tuje turnirje. Mnogi nismo verjeli, da boš zmogel tako velik zalogaj pa smo se pošteno motili! Kako si sam doživljal te trenutke?

Veselilo me je, da lahko nekaj storim na področju, ki me veseli in zanima. Za komisarja sem se ponudil, ker sem istočasno kot dopisni šahist tudi šahovski sodnik z redno obnovljeno licenco. Tako da poleg sojenja na državnih prvenstvih Slovenije tu in tam sodim tudi na kakšnem turnirju OTB. S kontakti pa sem bil tudi prepričan, da bi ne smelo biti večjih težav: angleško kolikor toliko obvladam, elektronska pošta mi ni tuja. Torej je bilo potrebne le še nekaj dobre volje. Moram reči, da mi ni žal, da sem se odločil za to vlogo, spoznal sem nove dopisne šahiste, navezal nekaj zanimivih kontaktov.

Moram priznati, da sem tudi sam imel na začetku nekaj ”težav” z najinim sodelovanjem. Motila me je tvoja ”svetlobna” hitrost s katero si želel rešiti vse probleme, skoraj še preden so nastali. Sam sem navajen malo razmisliti in potem ciljno delovati. Pa sva se hitro uskladila in ta najina različnost je postala velika prednost. Osebno menim, da danes idealno sodelujeva, kakšno pa je tvoje mnenje? Tudi kritike se ne branim, če le ne bo prehuda!

Jaz sem tudi zelo zadovoljen s sodelovanjem. S skupnimi močmi gre marsikaj lažje od rok. Jaz sem malce bolj neroden pri oblikovanju (umetniška žilica mi torej manjka), ni mi pa težko narediti česa drugega, kar je tudi včasih potrebno. Sicer pa mislim, da je levji delež dela še vedno na Krjavlju, torej tebi! Res je včasih kakšen problem pri komisarskem delu s kakšnim od igralcev, a vseeno se ti problemi ponavadi tudi hitro razrešijo. Krjavelj pa je neumoren, upam, da se boš tudi letos udeležil kongresa ICCF, kjerkoli pač že bo.

Ta tvoja že skoraj pregovorna hitrost se kaže tudi v tvoji dopisni igri. Nasprotnike z njo dobesedno uničuješ. Po mojem doživljajo prave šoke, ko prejmejo odgovor na potezo po nekaj minutah. Kako lahko s tako hitro igro vzdržuješ ustrezno kvaliteto?

To je res. Včasih sem skoraj preveč neučakan in bi bilo pogosto dobro, da bi z odgovorom malce počakal, malo najprej ”dihal”. Tako pa se dogaja, da včasih za celo partijo ne porabim niti enega dneva za razmislek, na koncu imam akumuliranih kakšnih 400 ali 500 dni časa. V glavnem odgovorim takoj, ko potezo prejmem, v večini primerov pa vsaj isti dan. Seveda pa analiziram partije v času, ko nisem na potezi, sicer bi bila to dokaj nevarna taktika. Zanimivo je, da se je Anglež Barnsley prav hudoval, češ če sem kaj jezen nanj, da mu tako hitro odgovarjam in da bi se za olimpijsko partijo spodobilo, da bi trajala malo dlje časa, zato bo on začel igrati malo počasneje. To pa je napisal šele takrat, ko je bil po mojih analizah že praktično izgubljen. Igral pa je nato mnogo počasneje!

Kaj pa ko te nasprotnik s svojo potezo preseneti? Ali te ne srbijo prsti in mu vseeno hitro odgovoriš?

Takrat je seveda treba stvari preanalizirati. Vendar moram reči, da se to zgodi razmeroma redko. Vsaj 90 odstotkov potez je pričakovanih in so odgovori že pripravljeni. Od preostalih 10 odstotkov pa je bodisi nasprotnikova poteza slabša, res pravih presenečenj je zelo malo. Takrat se je seveda treba stvari lotiti premišljeno in ne hiteti.

Po stroki si računalničar, pravzaprav kar doktor računalniških znanosti. Kako ti razumevanje programskih algoritmov in procesov pomaga pri dopisnih analizah?

Mislim, da kar precej. Treba je poznati dobre in slabe strani računalniških algoritmov, predvsem je pomembno dejstvo, da sodobni programi ne preverjajo vseh variant po iskalnem drevesu, pač pa to drevo bolj ali manj klestijo. Tako se lahko zgodi, da oklestijo prav tista nadaljevanja, ki so najbolj kritična. Zato se na programske rezultate nikoli ni možno povsem zanesti. Treba je na šahovnici odigrati tudi kakšno svojo potezo in nato z analizami preverjati, kako se obnesejo v nadaljevanju partije, čez 10 ali več potez.

Kako bi strokovno razložil bistveno razliko med motorji nove generacije (Rybka) in motorji, ki jih distribuira Chessbase (Fritz, Shredder...)?

Težko je govoriti o kakšnih bistvenih razlikah. Pri šahovskih motorjih je glavno orožje cenilna funkcija, ki ocenjuje vsako posamezno potezo oziroma pozicijo in na osnovi tega se nato klesti drevo perspektivnih potez. Tu so različni motorji bolj ali manj uspešni oziroma natančni. Nekateri močneje klestijo drevo potez, drugi pa manj in zato bolj počasi napredujejo v globino. Rybka po mojem občutku kar precej oklesti drevo perspektivnih potez, kar stori s pomočjo dobre ocenitvene fukcije. Posledično zato pregleda manj pozicij, vendar le-te bolj objektivno oceni, kar privede kot rezultat do boljše igre. Če bi k temu dodali še motor ”človeška glava”, le-ta sigurno oceni še drastično manjše število pozicij pred vsako potezo, zato pa jih ocenjuje zelo dobro in mu to malce nadomesti ogromno razliko v ”računski moči” napram sodobnim procesorjem.

Kje so največje ”luknje” oziroma slabosti šahovskih motorjev?

To klestenje drevesa je ravno nevarnost, v katero lahko zaidejo motorji. Če oklestijo potezo, ki je v resnici dobra, so se tej potezi nekako odpovedali. Po drugi strani lahko motor ”spregleda” dobro potezo nasprotnika in zato izbere napačno varianto. Tipični problemi motorjev so tudi v zvezi z oddaljenimi promocijami kmetov, blokiranimi pozicijami itd. Skratka, človek ima še vedno dovolj možnosti za svoje aktivno dopolnjevanje dela šahovskih motorjev.

Nam lahko zaupaš, kako poteka proces tvoje analize dopisnih pozicij. Takole po korakih: statična in dinamična analiza, lastne ideje, ugotavljanje pozicijskih značilnosti, menjavanje motorjev, sprejemanje odločitev....?

Še vedno si precej pomagam s kulico in papirjem. Bolj zahtevne partije vedno obdelujem na tak način, da si na papir rišem drevo možnih perspektivnih potez in se z ročno analizo (ob pomoči vključenega motorja seveda) pomikam po drevesu navzdol in opazujem, kaj se bo dogajalo čez 5, 10 in včasih tudi več potez. Tako da v bistvu to dinamično analizo izvajam bolj ”ročno”. Uporabljam pa seveda tudi statično analizo, ki služi kot osnova za ”risanje” določenega nivoja drevesa (iskanje potez kandidatk). Ko potem v globini ugotovim, da neka veja ni dobra, jo enostavno na papirju ”odrežem”. Vse partije si tudi zapisujem v beležnico, bolj za lastno evidenco in izogib napakam pri posredovanju poteze. Zadnje čase kot motor uporabljam vedno eno od verzij Rybke ter še kakšnega Fritza za občasno kontrolo. Z lastnimi idejami preverjam predvsem morebitne žrtve in druge poteze, ki se mi zdijo, da bi jih igral za šahovnico, pa jih motorji ne dajo med prve izbire. Na koncu se je seveda treba odločiti. Če kolebam med več potezami, dam navadno prednost tisti, ki je visoko pri več različnih motorjih. Včasih pa se odločim tudi čisto subjektivno, po občutku, da malce zmedem nasprotnika.

Sam menim, da bo dopisni šah v sedanji obliki prenehal obstajati v trenutku, ko bo vsak človeški poseg v proces analize postal nekoristen in s tem avtomatično škodljiv. Takrat, oziroma še prej in pravočasno bo potrebna genialna ideja, če bomo želeli, da bo ta naša lepa disciplina preživela. Po mojem mnenju se ob sedanjem razvojnem trendu to lahko zgodi v nekaj letih, čeprav daleč od tega, da bi si to želel. Kako me boš strokovno potolažil in pomiril?

Osebno se tega prav nič ne bojim. Pri šahu gre za ogromno število kombinacij, ki s vsako polpotezo eksponentno narašča. Če je npr. v neki poziciji možnih recimo 25 različnih potez, lahko rečemo, da bi program za 10 polpotez (torej 5 celih potez) moral pregledati 25¹⁰ različnih kombinacij (pozicij). To pa je med brati že več kot 95.000 miljard različnih pozicij. In za vsako nadaljnjo polpotezo je treba to številko spet pomnožiti s 25 (ali več, včasih je možnih tudi več kot 50 različnih potez). Če bi torej programi preverjali vse pozicije (po metodi grobe sile), bi torej računalnik B, ki bi bil kar 25-krat hitrejši od računalnika A, v istem času obdelal le eno polpotezo več! V praksi sicer motorji drevo potez močno oklestijo, tako da je v resnici malo drugače, a vseeno ne bistveno. Ravno v tem klestenju pa je mesto šahista, da opazi morebitno izpuščeno potezo oziroma varianto in odreagira. Tako z napredovanjem hitrosti računalnikov ne bo res bistvenega premika naprej, še vedno bo treba vlagati dosti lastnega dela in naporov, tako kot pri vsaki drugi športni disciplini, kjer se želi nekdo uveljaviti.

Kako vidiš današnji trenutek dopisnega šaha v Sloveniji. Kaj bi spremenil, dodal, odvzel...?

Osebno se mi zdi dopisna scena v Sloveniji že kar dobro razvita. Tudi novi igralci, ki prihajajo, so vse boljši in bolje opremljeni, tako da tudi ”starim dopisnim mačkom” proti njim ni več lahko. Verjetno bi lahko še ojačali sodelovanje naših igralcev na mednarodnih turnirjih, drugače pa mislim, da nam gre kar dobro, kar navsezadnje kaže tudi nadpovprečno število norm, ki jih naši igralci dosegajo na različnih turnirjih. Morda pogrešam malo le to, da bi se kdo še aktivneje vključil v delo, s katerim se ukvarjava tudi midva, to je s prispevki na blogu, kakšno svežo idejo.

Kakšni so tvoji plani za nadaljevanje ”kariere” v dopisnem šahu. Najprej verjetno velemojstrski naslov, potem pa....?

Če bi rekel, da je velemojstrski naslov pred vrati, bi sam sebe zavajal. Za takšen rezultat oziroma velemojstrsko normo je dandanes treba tudi nekaj malega sreče. Gotovo se bom trudil v tej smeri, koliko časa pa bo trajalo in ali mi bo res uspelo, pa bo pokazala bodočnost. Drugi cilj je rating, kjer želim v roku leta ali nekaj več priti v razred igralcev z ratingom nad 2500. Veselijo med tudi ekipni (reprezentančni) uspehi Slovenije, tudi tu se nameravam v bodoče angažirati. Seveda pa me bo zelo veselilo, če bodo uspešni vedno novi in novi igralci, ki se bodo najprej kalili na polfinalih za DP Slovenije, nato pa svojo ”kariero” nadaljevali na mednarodni sceni. Predvsem pa upam, da bo naš Krjavelj še vedno tako poln energije in volje za delovanje na tem našem skupnem področju! Na tem mestu se mu zahvaljujem in trdim, da brez njega tudi marsikaterega našega uspeha sploh ne bi bilo. On je naš motor, ki nas motivira, da se trudimo in ga skušamo vsaj malce posnemati in se mu po rezultatih vsaj približati.

Dopisno je spraševal: Marjan Šemrl, februar 2007