Dopisni intervju: Marjan Šemrl

Že tri leta urejaš spletno stran slovenskih dopisnih šahistov, uspešno nastopaš na dopisnih in drugih šahovskih tekmovanjih ter aktivno deluješ v dopisni šahovski organizaciji. Si torej ljubiteljski šahovski navdušenec, kot jih je malo. Zato bi bilo lepo, da se tudi slovenski šahovski srenji nekoliko podrobneje predstaviš. Kdaj si prvič sedel za šahovnico?

Rojen sem bil leta 1954, do svojega 19. leta sem živel v Črnem vrhu nad Idrijo. Na mladost imam lepe spomine, za razliko od mnogih sem zelo ponosen na svojo prvo dejavnost – že s petimi leti sem namreč pasel krave. Zato danes točno vem s kom sem in s kom nisem pasel krav in mu to lahko tudi v obraz povem, če je potrebno. Poleg paše krav sem opravljal še vsa druga dela pri stricu na kmetiji in prav tu sem se prvič srečal in navdušil za šah. Stric je bil moj prvi mentor, saj se je v času vojaščine dodobra spoznal s kraljevsko igro. Imel je moč tretje ali druge kategorije in je premogel celo nekaj šahovskih knjig, kar je bilo za tiste čase redkost.

Kdo so bili tvoji šahovski mentorji?

Če se danes ozremo nazaj v tiste čase, bi težko govorili o mentorjih. Bolj gre za partnerje v šahovski igri, ki so nas stimulirali, da smo sami preučevali to lepo igro. Prvi tak mentor je bil že omenjeni stric. Pravega šahovskega tekmovanja sem se udeležil razmeroma pozno s 15 leti. V Novo Gorico smo potovali z avtobusom, vodil pa nas je Silvo Kovač, znani idrijski šahist. Osvojili smo drugo mesto na Primorskem, naši mlajši kolegi pa prvo in za nagrado dobili Vidmarjevo knjigo »Razgovori o šahu z začetnikom«. Kako zelo mi je bilo žal, da je nisem dobil tudi jaz. Ob vožnji domov z avtobusom sem si jo izposodil in v slabih dveh urah »predelal« polovico učbenika. Štiri leta sem se nato vozil na šolanje v idrijsko gimnazijo, vendar sem se šele tretje leto vključil v šahovski klub, kjer je za moj razvoj skrbel moj drugi mentor Silvo Kovač. Zato uradno štejem, da šahiram od 18. leta naprej. Na idrijski gimnaziji je predaval tudi mojster Vinko Cuderman, od katerega sem pobral predvsem relativno zvit otvoritveni repertoar, ki sem ga uporabljal dolga leta.

Postal si šahovski mojster, torej si tudi v praktični igri dosegel dobre rezultate. Katere in kdaj?

Silvo Kovač me je pošiljal na mladinska prvenstva Slovenije, kjer pa sem dosegel povprečne rezultate. Zares hiter napredek sem doživel po prihodu na študij v Ljubljano, kjer sem zaradi starosti za rep ujel uvrstitev v mladinsko reprezentanco za pokal alpskih držav v Gradcu. V enem letu sem osvojil prvo kategorijo in se leta 1975 prvič uvrstil na člansko prvenstvo Slovenije na Ptuju, kjer sem spoznal tudi Janka Bohaka, takrat glavnega sodnika. Mojstrski kandidat sem postal leta 1978, takoj po koncu služenja vojaškega roka. Na državnih prvenstvih Slovenije sem nastopil še dvakrat 1978 v Radovljici in 1981 v Ljubljani. Za klub »Iskra« Ljubljana sem tri leta nastopal v drugi jugoslovanski ligi. Nato pa je kmalu nastopila skoraj 15 letna prekinitev, med katero so imele prednost druge stvari: družina, gradnja hiše in poklicno udejstvovanje.

V šahovske vrste sem se vrnil leta 1996, odigral nekaj mednarodnih odprtih turnirjev v Ljubljani in na Bledu. Uspešnejši so bili ljubljanski turnirji, kjer sem leta 1999 osvojil bal za mednarodnega mojstra, s tem pa tudi naslov nacionalnega šahovskega mojstra. Za ta podvig je bilo potrebno premagati velemojstra Sermeka, sedanjega velemojstra Tratarja in doseči remije proti kopici močnih mednarodnih mojstrov. Ta dosežek štejem za svoj največji uspeh v rednem šahu.

V teh letih sem zamenjal kakšnih 5 ali 6 šahovskih klubov, trenutno pa sem član domžalskega društva, kjer šahiram skupaj z mladim reprezentantom Luko Leničem, akademikom Ivanom Bratkom, legendarnimi šahisti Vavpetičem, Karnarjem in Ivačičem, bratrancema Osolin in drugimi.

Kaj pa tvoje »nešahovsko« življenje?

Poklicno se že skoraj tri desetletja ukvarjam z računalništvom, vendar izključno z izdelavo poslovnih aplikacij in projektov. Načeloma torej ne znam popraviti tiskalnika ali namestiti parametrov operacijskega sistema Windows. V začetku sem tudi programiral v legendarnem programskem jeziku Cobol, kasneje sem prevzemal ključne vloge pri izgradnji večjih poslovnih projektov in sistemov. Tako imam v poslovni karieri tri velike večletne projekte s področja poslovnih financ, zavarovalništva in bančništva ter kakšnih 30 manjših. Lahko se pohvalim, da so bili uspešni prav vsi, kar je v računalništvu prava redkost. Seveda so po naravni poti po kakšnih 7-10 letih tudi ugasnili. Ukvarjal sem se tudi z izobraževanjem, prvi v Sloveniji sem predaval uporabo programske preglednice Lotus 1-2-3, dobre izkušnje imam tudi z uvajanjem uporabnikov v poslovanje z novimi aplikativnimi rešitvami. In zelo rad potujem po Sloveniji ali v tujino, če le imam možnost! Trenutno opravljam dela na manjšem projektu in čakam na svoj četrti in zadnji večji poslovni projekt, ki pa ga še ni na vidiku.

V vasi Sp. Brnik smo si zgradili družinsko hišo, kamor smo se iz Ljubljane preselili leta 1990. Z ženo imava dve odrasli hčerki, ki končujeta študij.

Kako si zajadral med dopisne šahiste?

Da sploh obstaja dejavnost, ki se ji reče »dopisni šah« sem izvedel od Dušana Merlinija leta 1975. Kasneje sem to dejavnost poskusil med služenjem vojaškega roka. Vse je teklo kot namazano, dokler me niso zalotili in mi pobrali magnetni šah, literaturo ter vse zapiske. Analiziral sem namreč na stražarskem mestu, namesto da bi budno čuval pet starih kamionov, nekaj zabojev konzerviranih pušk ter zalogo tri leta starih konzerv srbskega pasulja in kislega zelja.

Zares sem z dopisnim šahom začel nekje 1979 leta, zmagal na nekaj jugoslovanskih turnirjih in osvojil takratno M klaso. 15 - letna šahovska abstinenca pa je v začetku 80. let posegla tudi na področje dopisnega šaha. Trajala je vse do »usodnega« srečanja z Jankom Bohakom, jeseni 1999 na Bledu.

Janko ni dosti ovinkaril im me je kar povabil, da se udeležim polfinala I. državnega email prvenstva v dopisnem šahu. Moj prvi odgovor je bil skoraj dobesedno, da nimam pravega veselja uporabljati svojega računalnika proti računalniku nekoga drugega in prepošiljati potez! Janko je dopisnemu šahu v bran povedal nekaj v stilu, da so računalniki neumni ter me prepričal, da vsaj poskusim. In sem poskusil. Prve partije so bile skrajno nerodne, prave programske opreme nisem imel, niti nisem čutil potrebe po njej. Analiziral sem v glavnem ročno in malo pogledal na Fritza 4. Streznitev je bila hvala bogu takojšnja! Takrat zame popolnoma neznani Jože Novak me je popolnoma nadigral in premagal v dobrih 20. potezah, že po treh mesecih igre! Ta lekcija je korenito spremenila moje poglede na sodobni dopisni šah in zanjo sem Jožetu še danes na moč hvaležen! Praktično čez noč sem zamenjal svoj pristop k analizam in še »rešil« polfinalni turnir z osvojitvijo drugega mesta. Ta partija pa je še po sedmih letih edini poraz od vrnitve v dopisne vrste leta 2000.

Dopisni šah z uporabo sodobnih tehnologij te je popolnoma prevzel, zato si v njem dosegel skoraj vse. Kateri so tvoji najboljši dosežki?

Relativno solidno šahovsko znanje, ki ga je v turnirskem šahu ob neusmiljenem tiktakanju šahovske ure nekoliko težje uveljaviti, mi v dopisnem šahu pride hudo prav. Po drugi strani pa je moja prednost razumevanje delovanja šahovskih programov in njihovih algoritmov. Vse to dokaj uspešno kombiniram v procesu analize dopisnih partij. Seveda je za večje dosežke nujno potrebna solidna procesorska osnova in najnovejši šahovski motorji. Tukaj je potrebno vseskozi biti »up to date«, kot bi rekli računalničarji.

Po drugem mestu na polfinalu za prvo in edino email državno prvenstvo, sem v finalu gladko zmagal in postal državni prvak. Sledilo je povabilo v reprezentanco za polfinale 15. Olimpijade, kjer sem na 6. deski naredil rezultat 9(10) ter osvojil normi IM in SIM. Ob čakanju na finalni nastop, me je SDŠ določil za nastop na mednarodnem ekipnem turnirju Rochade 5171, kjer sem z rezultatom 11(14) dokončno osvojil naslova IM in SIM ter prvo normo za naslov velemojstra. Vmes sem z 2:0 odpravil še nasprotnika v dvoboju Slovenija - Nemčija ter z istim rezultatom še Rusa v dvoboju Rusija – Ostali svet. Trenutno nastopam na III. Ekipnem prvenstvu Slovenije, kjer močno občutim velik napredek v moči slovenskih dopisnih šahistov, ki se je zgodil v zadnjih letih. Moje glavno trenutno tekmovanje pa je seveda Finale 15. Olimpijade, ki je turnir visoke 15. kategorije. Še nobeno finale svetovnega prvenstva ni bilo močnejše. Igram s tremi svetovnimi prvaki in še s kopico igralcev iz samega svetovnega vrha. To je pravo doživetje in preizkus lastnih moči!

V letošnjem letu boš postal velemojster ICCF. Kolikor te poznam, se s tem ne boš zadovoljil. Kakšni so tvoji tekmovalni načrti v naslednjih nekaj letih?

Ena izmed značilnosti dopisnih turnirjev je tudi ta, da je vsaj približen končni rezultat poznan že zdavnaj pred koncem turnirja. V normalnih razmerah bo naslov velemojstra zanesljivo prišel že čez nekaj mesecev. Zanj so potrebne še 3 točke iz 6 partij, pri čemer trenutno že razpolagam s tremi dobljenimi pozicijami, za rezervo pa imam še dve nekoliko boljši in eno nekoliko slabšo.

Pred začetkom tekmovanja sem se glede izbire otvoritvenega repertoarja posvetoval z vodilnimi slovenskimi teoretiki in na tak način izbral prave otvoritve predvsem s črnimi figurami. Uspel sem remizirati proti svetovnemu prvaku in najboljšemu igralcu sveta van Oosteromu. Pravzaprav je remizirati uspel on in mi ob tem povzročil pravo »šok terapijo«. S črnimi figurami nisem imel pretiranih težav in sem gladko obdržal ravnotežje. Edino svetovni prvak Hamarat poskuša uveljaviti majhno prednost, ki je posledica moje otvoritvene napake in me premagati.

Še letos bom svoje nastope nadaljeval na turnirju kandidatov, ki je zadnja stopnica pred finalom svetovnega prvenstva posameznikov. Mega svetovno prvenstvo, ki se bo začelo konec letošnjega leta bom po vsej verjetnosti zamudil zato finalni nastop planiram za leto 2010. Vmes pa še kakšen resen nastop za reprezentanco. Pri tem iskreno upam, da nam bo uspelo preseči interese posameznikov v korist sestave najboljše reprezentance, ki bi bila, o tem sem popolnoma prepričan, eden glavnih kandidatov za medaljo na velikih tekmovanjih.

Napisal si odličen priročnik »Veščina analize v dopisnem šahu«. Gotovo si kakšne »tajne« prihranil zase in za svoje nasprotnike? Ali nam jih želiš morda ob tej priliki vsaj nekaj razkriti?

Znanje iz priročnika »Veščina analize v dopisnem šahu« sem zelo hitro občutil na lastni koži na 3. ekipnem prvenstvu Slovenije. Vesel sem, da se je to zgodilo, ker sem na ta način dobil potrdilo, da je zadeva padla na plodna tla. Zagotovo je del tega znanja pripomogel tudi k velikim mednarodnim uspehom naših igralcev med posamezniki, ki jih beležimo v zadnjih letih. Seveda je priročnik le osnova, uspešni igralci so na teh osnovah gradili in si ustvarili svoje lastne analizne sisteme, ki očitno zelo uspešno delujejo.

To, kar bom povedal sedaj, mi bo le malokdo verjel! Odkar sem pričel z organizacijskim delom v slovenskem dopisnem šahu, me ta zanima izključno projektno, kar je morda tudi profesionalna deformacija. Zanima me izključno splošen uspeh slovenskega dopisnega šaha, tako med posamezniki, kot tudi reprezentance. Naj karikiram: zelo bi bil vesel, če bi izpadel iz rating liste SLO TOP 20 – seveda ne zaradi svoje slabe igre ampak zaradi dobre igre ostalih. Enako velja za reprezentanco. Osebno bi takoj odstopil svoje mesto igralcu, za katerega bi le slutil, da je boljši od mene, ne glede na morebitne tako imenovane pretekle zasluge za uvrstitev na veliko tekmovanje. Konkurenčnost znotraj naše zveze je za napredek seveda zelo koristna in potrebna, toda mene osebno ne zanima več. Zanima me uspešnost projekta »Slovenski dopisni šah«!

Enako je s prenosom znanja. Ničesar, prav ničesar ne skrivam zase! Res pa je, da ob svojih analizah stalno preizkušam nove prijeme. Objavim jih takoj, ko ugotovim, da so koristni, oziroma, ko dozorijo do te mere, da jih je možno definirati in razložiti drugim.

Si tudi podpredsednik sveta za dopisni šah. Dobro torej poznaš delo te organizacije. Kaj bi bilo po tvojem mnenju potrebno še izboljšati, spremeniti, dodelati …?

V prvi vrsti pogrešam jasno vizijo razvoja v naslednjem obdobju. Naši člani so polni dobrih idej in mnogo bi jih kazalo uresničiti. Toda večina teh predlogov opredeljujejo pot, po kateri naj bi šli. Star pregovor pravi: »Če ne poznaš cilja, je vsaka pot prava!«. V prvi vrsti bi morali vsi skupaj v miru premisliti in določiti cilje za naslednje leto, tri, pet let. Organizacija nekega turnirja ne more biti cilj, nastop tukaj ali tam ne more biti cilj, oblikovna ureditev spletne strani ne more biti cilj…. Vse to so poti, so sredstva za dosego nekega cilja, ki ga večkrat niti ne poznamo….

Povečanje našega članstva za 30% je lahko cilj, pet novih velemojstrov je lahko cilj, olimpijska medalja je lahko cilj, prav tako naslov svetovnega prvaka…. Šele, ko bodo znani cilji, bo možno določiti sredstva, takrat bo možno prepoznati poti, ki nas k tem ciljem vodijo in tiste, ki so za njihovo dosego nepomembne ali celo škodljive.

Žal pa je naša stvarnost taka, da večkrat sprejmemo odločitev, ki se nam zdi dobra, na naš imaginarni končni cilj, ki ga niti nismo definirali pa ima lahko nikakršen ali celo izrazito negativen vpliv.

»KrjaveljChess« je že prava blagovna znamka za dopisne šahiste. Kaj si želiš, da se še izpopolni na naših spletnih straneh?

Očitajo nam klavrno oblikovno podobo. Na tem področju bi zanesljivo lahko naredili korak naprej, vendar ne za vsako ceno in na račun vsebine. V kratkem planiramo uvesti kvalitetnejšo komunikacijo z bralci s priključitvijo boljšega foruma.

V teh treh letih sem se idejno nekako izpel. Vse kar naredim, ni več novo, vse je že videno. Za nove ideje in pristope so potrebni novi ljudje. V naslednjem obdobju želim pritegniti k sodelovanju vsaj enega, še bolje pa več sodelavcev, ki bi bili pripravljeni sodelovati po principu »vsak teden en članek«. Na ta način bi sčasoma pridobili tudi kvalitetno zamenjavo za trenutke, ko se »meni ne bo dalo preveč«.

Kot delegat Slovenije si se udeležil kongresa svetovne dopisne organizacije leta 2006 v Dresdnu. Kakšni so tvoji vtisi o ICCF, njenem delovanju, delegatih na kongresu, …. ? Ali lahko kaj koristno uporabimo tudi doma?

Ja, udeležba na kongresu ICCF je bila zame velik dogodek. Končno sem imel priložnost spoznati ljudi, ki odločajo o tekmovanjih na katerih igramo, o pravilih, ki se jih moramo držati in o naslovih, ki jih prejemamo. Imel sem priložnost spoznati tudi mnogo igralcev iz svetovnega vrha, svetovna prvaka Hamarata in Berna, Norvežana Bogerja in praktično celotno TOP 10 nemško reprezentanco. Končno sem videl žive ljudi, ki nastopajo za vlogami, ki so se mi dotlej kazale v glavnem preko internetnih objav. Z nekaterimi sem vzpostavil prave prijateljske odnose in si danes občasno dopisujemo ter izmenjujemo mnenja. Med njimi so recimo svetovni turnirski direktor Frank Geider, indijski delegat dr. Ambar Chatterjee, svetovni prvak Tunc Hamarat….S Tuncem sva trenutno nekoliko rezervirana, ker pač igrava pomembno medsebojno partijo.

ICCF je sicer zelo robustna organizacija, ki deluje dokaj dobro. Morda ima le premalo posluha za resnične potrebe igralcev. Večina funkcionarjev spada po igralski moči v srednji razred nekako 2200-2400. Nekateri med njimi zelo malo igrajo in nimajo pravega stika z realnimi problemi. Zato so rešitve večkrat neustrezne, v najboljšem primeru pa močno zamujajo.

Izkušnje s samega kongresa so težko prenosljive v naše okolje, ker gre pač za krovno svetovno organizacijo in drugačne probleme. Dvostranski pogovori z večino delegatov pa so pokazali, da je Slovenija idejno in organizacijsko močno naprej in da so predvsem drugi tisti, ki bi lahko koristno uporabili naše izkušnje.

Ta trenutek je še čas! Če bi pridobili dokaj močnega sponzorja za 5000+ EUR, bi bil kongres ICCF leta 2008 recimo na Bledu lep dogodek za naš dopisni šah. Vsi naši igralci bi si ga imeli priložnost pogledati od blizu, sodelovati v razpravah in spoznati ter se pogovoriti z ljudmi, ki jih sedaj srečujejo le v svojih partijah in internetnih objavah. Tak dogodek bi bil tudi lepa promocija za našo deželo in naš šah na splošno.

Ali želiš slovenskim dopisnim šahistom tudi s tega mesta še kaj sporočiti?

Edino moje sporočilo je iskrena zahvala! V prvi vrsti predsedniku Janku Bohaku, ki je pred tremi leti prisluhnil novim idejam in se vseskozi trudil za njihovo uresničitev. Iskrena hvala tudi vsem sodelavcem, s katerimi smo v preteklih letih na tak ali drugačen način sodelovali in naredili nesluten napredek. Če bom koga pomotoma izpustil, naj mi prosim oprosti: Dr. Danilo Korže, Andrej Loc, Iztok Brunšek. Andrej Šuštaršič, Jože Novak, Dr. Ivan Rihtarič, Vlado Turičnik, Danilo Peruš….Hvala vsem, ki berete našo spletno stran, vsem ki sodelujete v forumu (tudi s kritiko in željo po izboljšavah) in navsezadnje vsem »starim« in novim slovenskim igralcem, ki so naše ideje sprejeli, jih vzeli za svoje in našli svoj prostor v skupnosti slovenskih dopisnih šahistov. Brez vas ne bi bilo takega napredka, brez vas ne bi bilo slovenskega dopisnega šaha!

Dopisno spraševal: Janko Bohak, marec 2007