Janko, v veliko čast mi je, da ti ob tvojem častitljivem jubileju – sedemdesetletnici, čestitam v imenu vseh bralcev tega »dopisnega pogovora«, vseh rednih in dopisnih šahistov ter v svojem imenu! Seveda ti vsi skupaj želimo vse najboljše, še mnogo let, veliko zdravja ter še obilo šahovskih partij, takih in drugačnih!
Kdo je Ivan Božidar, kje in kako je preživel svojo mladost, kakšen je pravzaprav njegov nešahovski poklic?
Res je uradno sem Ivan Božidar, vendar slišim samo na ime Janko! Očetu je bilo ime Ivan, zato so mene vedno klicali Janko. Tudi v šahovskih krogih. Celo v rating listah sem zaveden kot Janko Bohak! Rodil sem se 17. novembra 1935 v Mariboru, zgolj »pomotoma«, ker je bila mama tam v bolnici. Zgodnjo mladost sem preživel na Hrvaškem, od leta 1940 dalje pa sem s starši in mlajšim bratom živel na Ptuju, kjer sem končal gimnazijo. Po študiju prava v Ljubljani sem delal kot pravnik v splošnih in pravnih službah v živilski in tekstilni industriji v ptujski občini, zadnjih osemnajst let pred upokojitvijo pa kot vodja stanovanjske dejavnosti na Ptuju.
Tvoje pravo življenjsko poslanstvo je gotovo povezano s šahom. Zastavil si zelo široko – redni šahist, sodnik, funkcionar, dopisni šahist, šahovski publicist….Sem morda kaj pozabil? Kaj od tega si najraje?
Mislim, da si zajel vse. Zelo dolgo mi je bil najljubši redni šah, nato klasični – poštni dopisni šah in sedaj najraje igram pospešeni šah! Hitropotezni mi je prehiter, redni tekmovalni šah prenaporen, klasični – poštni dopisni šah pa se skoraj ne igra več. Ostane mi torej pospešeni šah in moderna varianta dopisnega šaha z uporabo elektronske pošte in spletnega strežnika. Ta je še posebej racionalna, ker ne potrebuješ nobenih evidenc, je pa morda nekoliko »brezosebna«. Seveda ob tem še vedno rad sodim, zadnjih nekaj let se kot upokojenec ukvarjam tudi nekoliko več z zapisovanjem šahovskih dogodkov.
Kot večina izmed nas si začel s »šahom na deski«. Danes obstaja za to mednarodna kratica »OTB« - »Over The Board«. Kdaj si potegnil svoje prve poteze in kdo so bili tvoji učitelji?
Šah sem pričel igrati po današnjih kriterijih razmeroma pozno, kot petnajstletnik. Takrat smo vsi igrali šah, saj drugega, razen nogometa, ni bilo! Igrali smo razredna in šolska prvenstva in prvenstva ulice. V ptujsko društvo pa me je popeljal in dokončno šahovsko zastrupil sošolec Jože Žunec, ki je bil kasneje dolgoletni igralec in šahovski organizator v Ravnah na Koroškem.
V svojih najboljših letih si v rednem šahu po današnjih kriterijih dosegal moč šahovskega mojstra. Navsezadnje smo mnogi to dejstvo občutili na lastni koži. Kateri so tvoji največji uspehi?
Na turnirjih sem nastopal redkeje, pa saj jih v petdesetih in šestdesetih letih tudi ni bilo veliko. Zato pa sem redno nastopal za domače moštvo na prvi ali drugi deski, menjaje z Janezom Podkrajškom, ki je imel, če je bilo le mogoče, bele figure, s katerimi je igral za razred bolje! Res je, dosegala sva odlične rezultate, zato so naju često poimenovali »mojstrska velekandidata«. Na društvenih prvenstvih sem nastopal od leta 1953 dalje ter bil petkrat ( prvič leta 1968 in petič leta 1991 ! ) prvak društva, leta 1965 sem na prvenstvu Maribora delil prvo do tretje mesto z Guzelom in Kosom. Mnogo kasneje sem, če nisem bil sodnik, sodeloval odprtih mednarodnih turnirjih za veterane na Bledu, kjer sem leta 1996 in 2002 osvojil prvo mesto.
Menda si kaj hitro postal tudi šahovski funkcionar (delavec) v rednem šahu in to ostal do današnjih dni. To je lahko tudi precej nehvaležno delo. Kako si zdržal vse pritiske?
Funkcionar ptujskega društva sem postal leta 1952, v katerem sem različne dolžnosti opravljal s presledki do leta 2004. V letih 1960 do 1963 sem bil tudi predsednik društva. Organizacijsko delo v društvu me je enostavno veselilo, zanj sem si vzel vedno dovolj, mogoče celo preveč časa! Kasneje sem tudi aktivno deloval v organih jugoslovanske in slovenske šahovske zveze, predvsem v sodniški organizaciji in pri dopisnem šahu.
Kaj pa sodniška kariera? Na tem področju si dosegel vse, kar je možno doseči. Danes si mednarodni sodnik FIDE z zavidljivimi izkušnjami in velikim ugledom!
Republiški šahovski sodnik sem postal leta 1975, zvezni šahovski sodnik leta 1978 in mednarodni šahovski sodnik leta 1981. Aktivno sem deloval tudi v sodniški organizaciji in bil od leta 1986 do 1991 tudi predsednik odbora sodnikov Jugoslavije.
Katere znamenite turnirje si sodil v svoji bogati karieri?
Glavni sodnik sem bil na mnogih pomembnih šahovskih turnirjih, kot so Vidmarjevi memoriali, kjer sem sodil osem krat in sicer: Portorož-Ljubljana (1987), Bled-Rogaška Slatina (1991), Bled-Rogaška Slatina (1993), Ptuj–conski turnir (1995), Portorož (1997, 1999 , 2001 in 2005), mednarodni turnirji v Mariboru (1978 in 1980) ter Pirčevi memoriali v Mariboru (1985 in 1989). Sodil sem mednarodni turnir na Arehu (1990), polfinale prvenstva Jugoslavije v Radencih (1984) ter na ptujskih mednarodnih turnirjih 1989, 1991, 1991 (ženske), 1993, 1994, 1995 – ženski conski turnir, 1998, 2000, 2001 in 2003 (moški in ženske). Desetkrat sem bil glavni sodnik na šahovskih festivalih na Bledu (od 1982 do 1990 in leta 1995) ter na odprtih turnirjih v Portorožu (1994 in 1996). Glavni sodnik sem bil tudi na članskih prvenstvih Slovenije: Ptuj (1975, 1990 in 2005), Postojna (1992), Griže (1996) in Dobrna (2002), ženskih prvenstvih Slovenije: Podlehnik (1994), Griže (1996), Dobrna (2002) in Ptuj (2005) ter na 37. drugi zvezni ligi–zahod v Puli (1985) in moštvenem prvenstvu Slovenije na Bledu (2001) in v Celju (2003). Glavni sodnik sem bil na evropskem klubskem pokalu za moške–skupina Portorož (1993), finalu evropskega klubskega pokala za ženske v Novi Gorici (1999) ter na Mitropa pokalu v Portorožu (1998 ).
Kot sodnik sem sodil na finalnem turnirju za evropski klubski pokal v Ljubljani (1995), Beogradu (1997), Bugojnu (1999) in Neumu (2000), na velikem mednarodnem turnirju ob tisočletnici Dunaja (1996) in na drugem evropskem prvenstvu za posameznike na Ohridu (2001) ter na 41. moštvenem prvenstvu Jugoslavije na Zlatiboru (1989). Sodil sem na osmih olimpijadah in sicer: v Dubaju (1986), Solunu (1988), Novem Sadu (1990), Moskvi (1994), Erevanu (1996), Elisti (1998), Istanbulu (2000) in na Bledu (2002), kjer sem bil glavni sodnik moškega dela olimpijade.
Ali nam lahko zaupaš kakšno anekdoto, ki si jo doživel kot sodnik?
Zanimivih zgodbic ali če hočeš anekdot je kar nekaj, na kratko ti bom povedal dve, ki sta mi najbolj pri srcu.
Najboljši šahist zadnjega desetletja in večletni uradni svetovni prvak Gari Kasparov je bil gotovo največja privlačnost na letošnji šahovski olimpiadi na Bledu. Malo znano pa je, da to ni bil njegov prvi nastop v Sloveniji, saj je že leta 1995 nastopil v Ljubljani. Na finalu 11. evropskega klubskega pokala v šahu, ki ga je moštvo »Bosna« iz Sarajeva priredilo koncem leta v Ljubljani, je namreč nastopil za to moštvo, ki je na tekmovanju branilo naslov evropskega klubskega prvaka. Njegov nastop v Ljubljani sem, kot sodnik dvoboja v katerem je nastopil, lahko spremljal iz neposredne bližine. Tako sem bil neposredni »očividec« simpatičnih dogodkov v tej njegovi prvi partiji odigrani v Sloveniji. V prvem kolu je »Bosna« iz Sarajeva igrala proti izraelskemu moštvu »Ber Sheva«. Srečanje je bilo v petek 1. decembra in prva deska »Ber Sheve« velemojster Leonid Judasin, znan po svojem ortodoksnem židovskem verskem prepričanju, do sončnega zahoda ne sme ničesar delati. Zanimivo! Igranje šaha, ki je pri profesionalnih šahistih nagrajeno, to je plačano, ni delo, zapisovanje potez pa je, in tega dela velemojster Leonid Judasin zaradi svojega verskega prepričanja v petek do sončnega zahoda ne sme opravljati! Pravila šahovske igre so jasna. Če igralec iz kakršnega koli s pravili predvidenega razloga - tudi zaradi verskega prepričanja, ne more pisati potez mu sodnik določi pomočnika - zapisovalca ali pa mu pred začetkom igre odvzame del časa namenjenega za igro. Posamezni primeri v pravilih igre seveda niso natančno opredeljeni. Sodniku je prepuščeno, da po lastni presoji reši zadevo v smislu korektnosti, logičnosti in posebnih okoliščin! Gari Kasparov seveda pozna pravila igre, ki ga je proslavila, zato je bilo brez problemov s soglasjem obeh kapetanov dogovorjeno, da se Leonidu Judasinu odvzame deset minut časa kot nadomestilo za zapisovanje potez. Gari Kasparov je s črnimi figurami efektno zmagal v 33. potezi in požel zaslužen aplavz številnih gledalcev v Cankarjevem domu, Leonid Judasin pa tudi ob koncu partije ni prekršil »prepovedi dela« in formularja ni podpisal, kot je to s pravili igre predvideno, ker bi s tem pričel »delati«! V spomin na zanimiv dogodek hranim original formularja s podpisom Garija Kasparova, ki ga organizatorji verjetno zadovoljni, da se vse končalo brez zapletov, niso zahtevali, čeprav je po pravilih formular last organizatorja. Meni je tako ostala unikatna šahovska trofeja!
Leta 1995 je na conskem turnirju na Ptuju, ki je bil hkrati tudi 11. memorial dr. Milana Vidmarja, nastopil tudi legendarni in povsod priljubljeni velemojster Viktor Korčnoj. V drugem kolu se je srečal z nemškim velemojstrom Stefanom Kindermanom, ki je kasneje na turnirju osvojil prvo mesto. Partija je, kot se je izkazalo kasneje, odločala o prvem mestu, saj je bil »železni Viktor« drugi.
Viktor Korčnoj, ki je vodil črne figure je v 14. potezi povlekel Tg8, odprl linijo «h« in v 21. potezi vrnil trdnjavo na začetni položaj – Th8 ! Nato je v 26. potezi, kot da še ni premikal svoje trdnjave povlekel »enostavno« 0-0 !! In glej, kaj je »šahovska slepota«. Oba izkušena velemojstra sta partijo nadaljevala, zašla v veliko časovno stisko ter partijo igrala hitropotezno« do 47. poteze ne da bi zadnje minute zapisovala poteze, nakar je enemu padla zastavica. V tem trenutku sem kot sodnik posredoval, prekinil »hitropotezno igro« in odredil, da partijo zapišeta v moji prisotnosti. Ko sta prišla do 26. poteze in jo zapisala, sem dejal: »Ta poteza je nemogoča«! Igralca sta se spogledala, Kinderman se je prijel za glavo, Korčnoj pa se je pri tem le hudomušno smehljal! Nikoli mi ne bo popolnoma jasno ali ni že prej vedel, da je potegnil nemogočo potezo.
V skladu s pravili sem odredil, da se igra nadaljuje s 26. potezo črnega ter ocenil porabljeni čas obeh igralcev. Ker velja pravilo dotaknjene poteze in ker je po pravilih rokada poteza s kraljem, sem odredil, da mora Korčnoj potegniti s kraljem! Moja odločitev je bila kasneje kot učni primer objavljena v nekaj šahovskih revijah in celo v švicarskem učbeniku o pravilih šahovske igre! Po krajšem premisleku sta se igralca sporazumela za remi, saj je bila pozicija, ki sta jo dosegla z igro po nemogoči potezi popolnoma izenačena. Hvaležen sem jima bil, da mi nista podaljšala delovnega dneva.
Kot mednarodni sodnik si tudi veliko potoval in srečal mnoge znamenite ljudi. Kje vse si bil, koga spoznal, kdo so ostali tvoji prijatelji?
Res sem spoznal mnogo znamenitih ljudi, večinoma šahistov pa tudi politikov, ki so prihajali na otvoritve turnirjev. Nekateri med njimi so bili tudi prijetni sogovorniki ( npr. : Josip Vidmar, dr. Matjaž Kmecl, Lojze Peterle itd. ). Znamenita velemojstra Svetozar Gligorić in Jurij Averbah, s katerima sem skupaj sodil na olimpiajdah, sta ostala moja dobra znanca, s katerima sem se tudi kasneje na turnirjih večkrat srečeval. Seveda so tu tudi mnogi vrhunski igralci, ki so sodelovali na turnirjih, ki sem jih sodil.
Počasi prehajava na dopisni šah. Kdaj in na čigavo pobudo si odigral svojo čisto prvo dopisno partijo?
Dopisni šah sem pričel igrati dokaj slučajno. V nekem slovenskem časopisu je bilo okoli leta 1960 razpisano dopisno tekmovanje. Prijavil sem se in tako se je začelo!
Vem, da se po številu odigranih dopisnih partij približuješ magični in neverjetni številki 1000. Kako je s tem, si ali nisi svetovni rekorder? Koliko natančno imaš partij v tem trenutku?
Res sem igral veliko, vse pa je še vedno daleč od svetovnega rekorda. Kdo je rekorder ne vem, vem pa, da so vsaj trije GM in SIM, ki so odigrali preko 2500 ratingiranih partij. Sem pa po številu odigranih partij verjetno nekje med prvo petnajsterico in slovenski rekorder! Danes je zaradi elektronske tehnologije dopisni šah mnogo hitrejši kot nekoč, zato je tudi odigranih partij mnogo več! Odigral sem 931 klasičnih dopisnih partij in nato še 74 partij po elektronski pošti, skupno torej 1005 !! Trenutno igram samo 12 partij in postaja mi že malo dolgočasno!
Verjetno je tvoj največji dosežek osvojitev naslova mednarodnega mojstra? Kdaj ti je to uspelo in na katerem tekmovanju?
Mednarodni naslov sem osvojil na tekmovanju za XII. svetovno prvenstvo v dopisnem šahu. Na polfinalnem turnirju sem zasedel drugo mesto (prva IM norma) in nato na tri četrt finalnem turnirju šesto mesto (druga IM norma). Na osnovi teh dveh dosežkov sem leta 1983 postal mednarodni dopisni šahovski mojster.
Veliko uspehov beležiš tudi v ekipnem dopisnem šahu kot član klubskih in državnih reprezentanc. Povej prosim, kaj več o tem!
Od leta 1973 do leta 1991 so ptujski dopisni šahisti nastopili na osmih zaporednih moštvenih prvenstvih Jugoslavije in na teh tekmovanjih odigrali skupno kar 400 dopisnih partij. Dva krat zaporedoma, leta 1981 in leta 1983 smo zmagali in osvojili naslov jugoslovanskih prvakov, enkrat, leta 1974, smo zasedli prvo do drugo mesto in enkrat, leta 1991, drugo do tretje mesto. Ptujski dopisni šahisti smo nesporno bili najuspešnejše jugoslovansko moštvo osemdesetih let. Na vseh osmih moštvenih tekmovanjih sem nastopil za domače moštvo skupaj s prijateljem Janezom Podkrajškom, ki je v skupno 100 partijah dosegel neverjetnih 79 točk (+65 = 3 – 7) in to večinoma na čelni deski, tudi jaz sem igral zelo solidno, v skupno 100 partijah sem dosegel 60 točk (+ 45 = 30 – 25). Za jugoslovansko reprezentanco sem nastopil 64 krat, po osamosvojitvi pa na različnih tekmovanjih večkrat tudi za slovensko reprezentanco.
Osvojil si tudi že prvo normo za naslov starejšega mednarodnega mojstra. Ali kaj razmišljaš o drugi?
O tem resno ne razmišljam. Res pa bi bilo lepo, če bi dosegel še to drugo normo. Bomo videli! Saj imam šele sedemdeset let!
V svoji karieri si doživel dve siloviti preobrazbi dopisnega šaha. Prva je v načinu prenosa potez – od klasične pošte preko elektronske do spletnega strežnika. Kako si doživljal to preobrazbo?
Kar dobro. Ko sem ugotovil, da brez računalnika ne gre naprej, sem ga nabavil! Koristil mi je tudi za druge zadeve (kot pisalni stroj in arhiv). Elektronska pošta je bil velikanski napredek v prenosu potez, ki je pospešil igro, spletni strežnik pa je »šokantna« novost, ki eliminira vso administracijo ter ti prepusti, da igraš, ob sodelovanju tehničnih »velemojstrov«, zgolj šah!
Drugo še silovitejšo preobrazbo so povzročili šahovski programi ter uničili veliko dozo romantike. In seveda prinesli perfekcionizem. Mnogi so odnehali, ker se niso znali ali hoteli prilagoditi. Ti ostajaš – kako doživljaš vse to?
Romantike, skupinskega analiziranja variant in ocenjevanja pozicije ter idej za nadaljevanje partije ni več! Tudi druženja dopisnih šahistov je manj. Škoda! Ostaja samo nezmotljivi »motor« brez idej in običajno osamljen šahist, ki svoje ideje preverja z njim! Za mnoge to ni več zanimivo, zato so odnehali. Mene še vedno zanima preverjanje mojih zamisli in kaj pravijo »nezmotljivi« računarji!
Kot vsi dopisni šahisti uporabljaš danes tudi računalnik in šahovske programe. Kakšno je tvoje mnenje o vlogi človeka in o vlogi računalnika v sodobnem dopisnem šahu?
V sodobnem šahu, še posebej v dopisnem, je računalnik zelo pomemben, saj brez njega enostavno ne gre! Pa vendar, računalnik zgolj hitro in natančno računa, človek pa je tisti, ki te izračune v konkretnem primeru (poziciji) uporabi ali pa ne. To naredi običajno na osnovi izkustvene ocene pozicije, včasih celo kar po občutku (intuicija) in vsaj po mojih izkušnjah ima največkrat kar prav. Tudi zato je in še vedno ostaja, dopisni šah zanimiv!
Pred tabo se znajde izredno komplicirana dopisna pozicija. Kako se je boš lotil?
Najprej v poziciji dobro pregledam glavne možnosti, nato jo prespim. Nato malo vklopim motorje, da vidim kaj predlagajo. Nato ponovno analiziram in se običajno na hitro odločim. Kako in zakaj ravno tako naj ostane skrivnost! Mladim mojega načina sprejemanja odločitev ne priporočam preveč, ker je večkrat neuspešen!
Od osamosvojitve dalje si predsednik Sveta za dopisni šah pri ŠZS. Kako gledaš nazaj na opravljene naloge, ki jih ni bilo malo?
Delo predsednika Sveta za dopisni šah sem sprejel z veseljem in ga opravljal z veliko zagnanostjo. Pri tem sem bil občasno dokaj osamljen, saj so se posamezni prijatelji hitro utrudili. Mislim pa da smo kljub težavam postavili zdrave temelje sedanji organiziranosti. Zadnja leta so se v delo vključili odlični mlajši sodelavci: Marjan Šemrl, Andrej Loc, Danilo Korže in drugi, ki s svojimi novimi pogledi, predvsem pa s svojim nesebičnim delom, zagotavljajo slovenskemu dopisnemu šahu lepe možnosti za vsestranski uspešen napredek. Moja funkcija predsednika postaja tako bistveno lažja in vse bolj »častna«. Upam, da bom med sedanjimi sodelavci kmalu našel tudi svojega naslednika!
Vem, da si dolga leta deloval tudi v mednarodnih organih ICCF. Na katerem področju in kakšno delo si opravil? Prejel si tudi mednarodno nagrado!
V svetovni federaciji sem delegat Slovenije od osamosvojitve dalje. Štiri leta sem bil predsednik razsodišča (Appeals Tribunal ICCF), kjer smo na tem področju orali ledino. Sedaj tribunal deluje po področjih dela, kot smo predlagali, saj smo naše delo ocenili za preobsežno in zato ne za vedno dovolj uspešno. Za desetletno neprekinjeno delo v ICCF sem leta 2003 prejel srebrno medaljo »Bertl von Massow«, ki je eno izmed najvišjih priznanj te svetovne federacije.
V dopisnem šahu si tudi pridobil mnogo prijateljev. Nekatere si srečal v živo, drugih morda ne. Kdo so tvoji dopisni prijatelji?
Res je! Dopisni šah, mi je omogočil, da sem spoznal številne ljudi iz najrazličnejših koncev sveta. Nekateri izmed njih, ki sem jih srečal na vsakoletnih kongresih svetovne federacije so postali tudi moji dobri prijatelji. Med njimi moram omeniti avstrijskega dopisnega igralca in organizatorja Gerharda Radoszticsa, ki nas je občasno v moji odsotnosti zastopal na kongresih in s katerim se tudi sicer občasno srečujeva, potem nekdanjega predsednika svetovne federacije Alana Borwela, škotskega delegata Georga Piricha, nemškega delegata Ekharda Luersa in njegovega sina Chrisa, ruskega delegata Sergeja Grozdenskega in mnoge druge. Srečanje z dopisnimi igralci v živo, je bilo zame vedno posebno doživetje, ki se je običajno kar precej zavleklo.
Kakšen je tvoj pogled na trenutno stanje v slovenskem dopisnem šahu? Kako gledaš na prihodnost?
Vedno več nas je, ki cenimo tovrstno igro! Trenutno stanje je po mojem dobro, saj se je v zadnjem letu, ko igramo državna prvenstva preko spletnega strežnika, vključilo lepo število mladih šahistov. Očitno postaja dopisni šah z uporabo računalnikov odličen način, da postanejo teoretske priprave za mlade igralce bolj zanimive.
Kako bi lahko v krog naše čudovite dejavnosti privabili še več igralcev?
Sodobno obliko dopisnega šaha je potrebno čim bolj popularizirati. Šahovske organizatorje v društvih je potrebno prepričati v koristnost in uspešnost takega načina treninga in proučevanja šahovske igre.
Kaj meniš o spletni strani »Dopisni šah v Sloveniji«? Radi bi slišali tvojo najbolj kritično pripombo?
Mislim, da je naša spletna stran zelo dobra. Je »amaterska«, simpatično »krjaveljsko
šegava« in po mojem zelo privlačna za običajnega smrtnika, ob tem pa tudi zelo poučna, predvsem pa zelo informativna. Zato smo se tudi na sestanku v Radgoni dogovorili, da jo na ustrezen način nadgradimo in profesionaliziramo. Upam, da bo sodelavcem, ki se na to spoznajo, v doglednem času uspelo!
Si tudi avtor številnih šahovskih knjig in člankov. Kaj vse obsega tvoj opus?
Že kar nekaj let se ukvarjam tudi s publicistiko. V lokalnem časopisu »Štajerski tednik« redno poročam o vseh šahovskih dogodkih na lokalni ravni. V našem šahovskem mesečniku »Šahovska misel« urejam rubriko »Dopisni šah«, v kateri skušam seznaniti slovensko šahovsko javnost z našim delovanjem ter doseženimi uspehi dopisnih šahistov. Nekaj krajših člankov in partij slovenskih igralcev sem objavil tudi v »Fernschachu« in reviji »Chess mail«. Ob štiridesetletnici društva leta 1975 sem, skupaj s sodelavci, izdal brošuro »40 let šaha v Ptuju« in leta 1997 skupaj z Borisom Žlendrom knjigo »Dopisni šah v Sloveniji – 500 partij«, v kateri so objavljene in večinoma tudi komentirane najboljše partije slovenskih dopisnih šahistov do tega leta. Letos, ob sedemdesetletnici društva, sem pripravil knjigo »Ptujski šah – kronika 1935 – 2000«, ki obsega 286 strani, ki jo je izdalo domače društvo. Kronika obsega celovit pregled šahovskih dogodkov na Ptuju v minulih sedemdesetih letih in sem nanjo, povedano po pravici, zelo ponosen.
Šah je v tvoje življenje gotovo prinesel mnogo dobrega in zanimivega. Za svoje delo si prejel številne nagrade in priznanja. Katera?
Poleg srebrne medalje »Berl von Massow«, ki mi jo je podelila ICCF in sem jo že omenil, sem prejel leta 1987 tudi srebrno plaketo Šahovske zveze Slovenije in leta 2005 zlato plaketo Šahovskega društva Ptuj, ki me je letos, ob sedemdesetletnici društva, tudi imenovalo za svojega častnega člana. Leta 1982 sem prejel državno odlikovanje - Orden zaslug za narod s srebrno zvezdo.
Kaj pa tiste pridobitve, ki se jih ne da meriti od zunaj, niti ne otipati?
Igranje šaha mi je vedno predstavljalo veliko zadovoljstvo, pa tudi sprostitev. Ob šahovski igri sem se marsičesa naučil, med drugim tudi »prenašati poraze«, ki jih je v življenju vedno kar nekaj ter se korektno »veseliti zmag« in uspehov!
Dopisno je spraševal: Marjan Šemrl
Res je uradno sem Ivan Božidar, vendar slišim samo na ime Janko! Očetu je bilo ime Ivan, zato so mene vedno klicali Janko. Tudi v šahovskih krogih. Celo v rating listah sem zaveden kot Janko Bohak! Rodil sem se 17. novembra 1935 v Mariboru, zgolj »pomotoma«, ker je bila mama tam v bolnici. Zgodnjo mladost sem preživel na Hrvaškem, od leta 1940 dalje pa sem s starši in mlajšim bratom živel na Ptuju, kjer sem končal gimnazijo. Po študiju prava v Ljubljani sem delal kot pravnik v splošnih in pravnih službah v živilski in tekstilni industriji v ptujski občini, zadnjih osemnajst let pred upokojitvijo pa kot vodja stanovanjske dejavnosti na Ptuju.
Tvoje pravo življenjsko poslanstvo je gotovo povezano s šahom. Zastavil si zelo široko – redni šahist, sodnik, funkcionar, dopisni šahist, šahovski publicist….Sem morda kaj pozabil? Kaj od tega si najraje?
Mislim, da si zajel vse. Zelo dolgo mi je bil najljubši redni šah, nato klasični – poštni dopisni šah in sedaj najraje igram pospešeni šah! Hitropotezni mi je prehiter, redni tekmovalni šah prenaporen, klasični – poštni dopisni šah pa se skoraj ne igra več. Ostane mi torej pospešeni šah in moderna varianta dopisnega šaha z uporabo elektronske pošte in spletnega strežnika. Ta je še posebej racionalna, ker ne potrebuješ nobenih evidenc, je pa morda nekoliko »brezosebna«. Seveda ob tem še vedno rad sodim, zadnjih nekaj let se kot upokojenec ukvarjam tudi nekoliko več z zapisovanjem šahovskih dogodkov.
Kot večina izmed nas si začel s »šahom na deski«. Danes obstaja za to mednarodna kratica »OTB« - »Over The Board«. Kdaj si potegnil svoje prve poteze in kdo so bili tvoji učitelji?
Šah sem pričel igrati po današnjih kriterijih razmeroma pozno, kot petnajstletnik. Takrat smo vsi igrali šah, saj drugega, razen nogometa, ni bilo! Igrali smo razredna in šolska prvenstva in prvenstva ulice. V ptujsko društvo pa me je popeljal in dokončno šahovsko zastrupil sošolec Jože Žunec, ki je bil kasneje dolgoletni igralec in šahovski organizator v Ravnah na Koroškem.
V svojih najboljših letih si v rednem šahu po današnjih kriterijih dosegal moč šahovskega mojstra. Navsezadnje smo mnogi to dejstvo občutili na lastni koži. Kateri so tvoji največji uspehi?
Na turnirjih sem nastopal redkeje, pa saj jih v petdesetih in šestdesetih letih tudi ni bilo veliko. Zato pa sem redno nastopal za domače moštvo na prvi ali drugi deski, menjaje z Janezom Podkrajškom, ki je imel, če je bilo le mogoče, bele figure, s katerimi je igral za razred bolje! Res je, dosegala sva odlične rezultate, zato so naju često poimenovali »mojstrska velekandidata«. Na društvenih prvenstvih sem nastopal od leta 1953 dalje ter bil petkrat ( prvič leta 1968 in petič leta 1991 ! ) prvak društva, leta 1965 sem na prvenstvu Maribora delil prvo do tretje mesto z Guzelom in Kosom. Mnogo kasneje sem, če nisem bil sodnik, sodeloval odprtih mednarodnih turnirjih za veterane na Bledu, kjer sem leta 1996 in 2002 osvojil prvo mesto.
Menda si kaj hitro postal tudi šahovski funkcionar (delavec) v rednem šahu in to ostal do današnjih dni. To je lahko tudi precej nehvaležno delo. Kako si zdržal vse pritiske?
Funkcionar ptujskega društva sem postal leta 1952, v katerem sem različne dolžnosti opravljal s presledki do leta 2004. V letih 1960 do 1963 sem bil tudi predsednik društva. Organizacijsko delo v društvu me je enostavno veselilo, zanj sem si vzel vedno dovolj, mogoče celo preveč časa! Kasneje sem tudi aktivno deloval v organih jugoslovanske in slovenske šahovske zveze, predvsem v sodniški organizaciji in pri dopisnem šahu.
Kaj pa sodniška kariera? Na tem področju si dosegel vse, kar je možno doseči. Danes si mednarodni sodnik FIDE z zavidljivimi izkušnjami in velikim ugledom!
Republiški šahovski sodnik sem postal leta 1975, zvezni šahovski sodnik leta 1978 in mednarodni šahovski sodnik leta 1981. Aktivno sem deloval tudi v sodniški organizaciji in bil od leta 1986 do 1991 tudi predsednik odbora sodnikov Jugoslavije.
Katere znamenite turnirje si sodil v svoji bogati karieri?
Glavni sodnik sem bil na mnogih pomembnih šahovskih turnirjih, kot so Vidmarjevi memoriali, kjer sem sodil osem krat in sicer: Portorož-Ljubljana (1987), Bled-Rogaška Slatina (1991), Bled-Rogaška Slatina (1993), Ptuj–conski turnir (1995), Portorož (1997, 1999 , 2001 in 2005), mednarodni turnirji v Mariboru (1978 in 1980) ter Pirčevi memoriali v Mariboru (1985 in 1989). Sodil sem mednarodni turnir na Arehu (1990), polfinale prvenstva Jugoslavije v Radencih (1984) ter na ptujskih mednarodnih turnirjih 1989, 1991, 1991 (ženske), 1993, 1994, 1995 – ženski conski turnir, 1998, 2000, 2001 in 2003 (moški in ženske). Desetkrat sem bil glavni sodnik na šahovskih festivalih na Bledu (od 1982 do 1990 in leta 1995) ter na odprtih turnirjih v Portorožu (1994 in 1996). Glavni sodnik sem bil tudi na članskih prvenstvih Slovenije: Ptuj (1975, 1990 in 2005), Postojna (1992), Griže (1996) in Dobrna (2002), ženskih prvenstvih Slovenije: Podlehnik (1994), Griže (1996), Dobrna (2002) in Ptuj (2005) ter na 37. drugi zvezni ligi–zahod v Puli (1985) in moštvenem prvenstvu Slovenije na Bledu (2001) in v Celju (2003). Glavni sodnik sem bil na evropskem klubskem pokalu za moške–skupina Portorož (1993), finalu evropskega klubskega pokala za ženske v Novi Gorici (1999) ter na Mitropa pokalu v Portorožu (1998 ).
Kot sodnik sem sodil na finalnem turnirju za evropski klubski pokal v Ljubljani (1995), Beogradu (1997), Bugojnu (1999) in Neumu (2000), na velikem mednarodnem turnirju ob tisočletnici Dunaja (1996) in na drugem evropskem prvenstvu za posameznike na Ohridu (2001) ter na 41. moštvenem prvenstvu Jugoslavije na Zlatiboru (1989). Sodil sem na osmih olimpijadah in sicer: v Dubaju (1986), Solunu (1988), Novem Sadu (1990), Moskvi (1994), Erevanu (1996), Elisti (1998), Istanbulu (2000) in na Bledu (2002), kjer sem bil glavni sodnik moškega dela olimpijade.
Ali nam lahko zaupaš kakšno anekdoto, ki si jo doživel kot sodnik?
Zanimivih zgodbic ali če hočeš anekdot je kar nekaj, na kratko ti bom povedal dve, ki sta mi najbolj pri srcu.
Najboljši šahist zadnjega desetletja in večletni uradni svetovni prvak Gari Kasparov je bil gotovo največja privlačnost na letošnji šahovski olimpiadi na Bledu. Malo znano pa je, da to ni bil njegov prvi nastop v Sloveniji, saj je že leta 1995 nastopil v Ljubljani. Na finalu 11. evropskega klubskega pokala v šahu, ki ga je moštvo »Bosna« iz Sarajeva priredilo koncem leta v Ljubljani, je namreč nastopil za to moštvo, ki je na tekmovanju branilo naslov evropskega klubskega prvaka. Njegov nastop v Ljubljani sem, kot sodnik dvoboja v katerem je nastopil, lahko spremljal iz neposredne bližine. Tako sem bil neposredni »očividec« simpatičnih dogodkov v tej njegovi prvi partiji odigrani v Sloveniji. V prvem kolu je »Bosna« iz Sarajeva igrala proti izraelskemu moštvu »Ber Sheva«. Srečanje je bilo v petek 1. decembra in prva deska »Ber Sheve« velemojster Leonid Judasin, znan po svojem ortodoksnem židovskem verskem prepričanju, do sončnega zahoda ne sme ničesar delati. Zanimivo! Igranje šaha, ki je pri profesionalnih šahistih nagrajeno, to je plačano, ni delo, zapisovanje potez pa je, in tega dela velemojster Leonid Judasin zaradi svojega verskega prepričanja v petek do sončnega zahoda ne sme opravljati! Pravila šahovske igre so jasna. Če igralec iz kakršnega koli s pravili predvidenega razloga - tudi zaradi verskega prepričanja, ne more pisati potez mu sodnik določi pomočnika - zapisovalca ali pa mu pred začetkom igre odvzame del časa namenjenega za igro. Posamezni primeri v pravilih igre seveda niso natančno opredeljeni. Sodniku je prepuščeno, da po lastni presoji reši zadevo v smislu korektnosti, logičnosti in posebnih okoliščin! Gari Kasparov seveda pozna pravila igre, ki ga je proslavila, zato je bilo brez problemov s soglasjem obeh kapetanov dogovorjeno, da se Leonidu Judasinu odvzame deset minut časa kot nadomestilo za zapisovanje potez. Gari Kasparov je s črnimi figurami efektno zmagal v 33. potezi in požel zaslužen aplavz številnih gledalcev v Cankarjevem domu, Leonid Judasin pa tudi ob koncu partije ni prekršil »prepovedi dela« in formularja ni podpisal, kot je to s pravili igre predvideno, ker bi s tem pričel »delati«! V spomin na zanimiv dogodek hranim original formularja s podpisom Garija Kasparova, ki ga organizatorji verjetno zadovoljni, da se vse končalo brez zapletov, niso zahtevali, čeprav je po pravilih formular last organizatorja. Meni je tako ostala unikatna šahovska trofeja!
Leta 1995 je na conskem turnirju na Ptuju, ki je bil hkrati tudi 11. memorial dr. Milana Vidmarja, nastopil tudi legendarni in povsod priljubljeni velemojster Viktor Korčnoj. V drugem kolu se je srečal z nemškim velemojstrom Stefanom Kindermanom, ki je kasneje na turnirju osvojil prvo mesto. Partija je, kot se je izkazalo kasneje, odločala o prvem mestu, saj je bil »železni Viktor« drugi.
Viktor Korčnoj, ki je vodil črne figure je v 14. potezi povlekel Tg8, odprl linijo «h« in v 21. potezi vrnil trdnjavo na začetni položaj – Th8 ! Nato je v 26. potezi, kot da še ni premikal svoje trdnjave povlekel »enostavno« 0-0 !! In glej, kaj je »šahovska slepota«. Oba izkušena velemojstra sta partijo nadaljevala, zašla v veliko časovno stisko ter partijo igrala hitropotezno« do 47. poteze ne da bi zadnje minute zapisovala poteze, nakar je enemu padla zastavica. V tem trenutku sem kot sodnik posredoval, prekinil »hitropotezno igro« in odredil, da partijo zapišeta v moji prisotnosti. Ko sta prišla do 26. poteze in jo zapisala, sem dejal: »Ta poteza je nemogoča«! Igralca sta se spogledala, Kinderman se je prijel za glavo, Korčnoj pa se je pri tem le hudomušno smehljal! Nikoli mi ne bo popolnoma jasno ali ni že prej vedel, da je potegnil nemogočo potezo.
V skladu s pravili sem odredil, da se igra nadaljuje s 26. potezo črnega ter ocenil porabljeni čas obeh igralcev. Ker velja pravilo dotaknjene poteze in ker je po pravilih rokada poteza s kraljem, sem odredil, da mora Korčnoj potegniti s kraljem! Moja odločitev je bila kasneje kot učni primer objavljena v nekaj šahovskih revijah in celo v švicarskem učbeniku o pravilih šahovske igre! Po krajšem premisleku sta se igralca sporazumela za remi, saj je bila pozicija, ki sta jo dosegla z igro po nemogoči potezi popolnoma izenačena. Hvaležen sem jima bil, da mi nista podaljšala delovnega dneva.
Kot mednarodni sodnik si tudi veliko potoval in srečal mnoge znamenite ljudi. Kje vse si bil, koga spoznal, kdo so ostali tvoji prijatelji?
Res sem spoznal mnogo znamenitih ljudi, večinoma šahistov pa tudi politikov, ki so prihajali na otvoritve turnirjev. Nekateri med njimi so bili tudi prijetni sogovorniki ( npr. : Josip Vidmar, dr. Matjaž Kmecl, Lojze Peterle itd. ). Znamenita velemojstra Svetozar Gligorić in Jurij Averbah, s katerima sem skupaj sodil na olimpiajdah, sta ostala moja dobra znanca, s katerima sem se tudi kasneje na turnirjih večkrat srečeval. Seveda so tu tudi mnogi vrhunski igralci, ki so sodelovali na turnirjih, ki sem jih sodil.
Počasi prehajava na dopisni šah. Kdaj in na čigavo pobudo si odigral svojo čisto prvo dopisno partijo?
Dopisni šah sem pričel igrati dokaj slučajno. V nekem slovenskem časopisu je bilo okoli leta 1960 razpisano dopisno tekmovanje. Prijavil sem se in tako se je začelo!
Vem, da se po številu odigranih dopisnih partij približuješ magični in neverjetni številki 1000. Kako je s tem, si ali nisi svetovni rekorder? Koliko natančno imaš partij v tem trenutku?
Res sem igral veliko, vse pa je še vedno daleč od svetovnega rekorda. Kdo je rekorder ne vem, vem pa, da so vsaj trije GM in SIM, ki so odigrali preko 2500 ratingiranih partij. Sem pa po številu odigranih partij verjetno nekje med prvo petnajsterico in slovenski rekorder! Danes je zaradi elektronske tehnologije dopisni šah mnogo hitrejši kot nekoč, zato je tudi odigranih partij mnogo več! Odigral sem 931 klasičnih dopisnih partij in nato še 74 partij po elektronski pošti, skupno torej 1005 !! Trenutno igram samo 12 partij in postaja mi že malo dolgočasno!
Verjetno je tvoj največji dosežek osvojitev naslova mednarodnega mojstra? Kdaj ti je to uspelo in na katerem tekmovanju?
Mednarodni naslov sem osvojil na tekmovanju za XII. svetovno prvenstvo v dopisnem šahu. Na polfinalnem turnirju sem zasedel drugo mesto (prva IM norma) in nato na tri četrt finalnem turnirju šesto mesto (druga IM norma). Na osnovi teh dveh dosežkov sem leta 1983 postal mednarodni dopisni šahovski mojster.
Veliko uspehov beležiš tudi v ekipnem dopisnem šahu kot član klubskih in državnih reprezentanc. Povej prosim, kaj več o tem!
Od leta 1973 do leta 1991 so ptujski dopisni šahisti nastopili na osmih zaporednih moštvenih prvenstvih Jugoslavije in na teh tekmovanjih odigrali skupno kar 400 dopisnih partij. Dva krat zaporedoma, leta 1981 in leta 1983 smo zmagali in osvojili naslov jugoslovanskih prvakov, enkrat, leta 1974, smo zasedli prvo do drugo mesto in enkrat, leta 1991, drugo do tretje mesto. Ptujski dopisni šahisti smo nesporno bili najuspešnejše jugoslovansko moštvo osemdesetih let. Na vseh osmih moštvenih tekmovanjih sem nastopil za domače moštvo skupaj s prijateljem Janezom Podkrajškom, ki je v skupno 100 partijah dosegel neverjetnih 79 točk (+65 = 3 – 7) in to večinoma na čelni deski, tudi jaz sem igral zelo solidno, v skupno 100 partijah sem dosegel 60 točk (+ 45 = 30 – 25). Za jugoslovansko reprezentanco sem nastopil 64 krat, po osamosvojitvi pa na različnih tekmovanjih večkrat tudi za slovensko reprezentanco.
Osvojil si tudi že prvo normo za naslov starejšega mednarodnega mojstra. Ali kaj razmišljaš o drugi?
O tem resno ne razmišljam. Res pa bi bilo lepo, če bi dosegel še to drugo normo. Bomo videli! Saj imam šele sedemdeset let!
V svoji karieri si doživel dve siloviti preobrazbi dopisnega šaha. Prva je v načinu prenosa potez – od klasične pošte preko elektronske do spletnega strežnika. Kako si doživljal to preobrazbo?
Kar dobro. Ko sem ugotovil, da brez računalnika ne gre naprej, sem ga nabavil! Koristil mi je tudi za druge zadeve (kot pisalni stroj in arhiv). Elektronska pošta je bil velikanski napredek v prenosu potez, ki je pospešil igro, spletni strežnik pa je »šokantna« novost, ki eliminira vso administracijo ter ti prepusti, da igraš, ob sodelovanju tehničnih »velemojstrov«, zgolj šah!
Drugo še silovitejšo preobrazbo so povzročili šahovski programi ter uničili veliko dozo romantike. In seveda prinesli perfekcionizem. Mnogi so odnehali, ker se niso znali ali hoteli prilagoditi. Ti ostajaš – kako doživljaš vse to?
Romantike, skupinskega analiziranja variant in ocenjevanja pozicije ter idej za nadaljevanje partije ni več! Tudi druženja dopisnih šahistov je manj. Škoda! Ostaja samo nezmotljivi »motor« brez idej in običajno osamljen šahist, ki svoje ideje preverja z njim! Za mnoge to ni več zanimivo, zato so odnehali. Mene še vedno zanima preverjanje mojih zamisli in kaj pravijo »nezmotljivi« računarji!
Kot vsi dopisni šahisti uporabljaš danes tudi računalnik in šahovske programe. Kakšno je tvoje mnenje o vlogi človeka in o vlogi računalnika v sodobnem dopisnem šahu?
V sodobnem šahu, še posebej v dopisnem, je računalnik zelo pomemben, saj brez njega enostavno ne gre! Pa vendar, računalnik zgolj hitro in natančno računa, človek pa je tisti, ki te izračune v konkretnem primeru (poziciji) uporabi ali pa ne. To naredi običajno na osnovi izkustvene ocene pozicije, včasih celo kar po občutku (intuicija) in vsaj po mojih izkušnjah ima največkrat kar prav. Tudi zato je in še vedno ostaja, dopisni šah zanimiv!
Pred tabo se znajde izredno komplicirana dopisna pozicija. Kako se je boš lotil?
Najprej v poziciji dobro pregledam glavne možnosti, nato jo prespim. Nato malo vklopim motorje, da vidim kaj predlagajo. Nato ponovno analiziram in se običajno na hitro odločim. Kako in zakaj ravno tako naj ostane skrivnost! Mladim mojega načina sprejemanja odločitev ne priporočam preveč, ker je večkrat neuspešen!
Od osamosvojitve dalje si predsednik Sveta za dopisni šah pri ŠZS. Kako gledaš nazaj na opravljene naloge, ki jih ni bilo malo?
Delo predsednika Sveta za dopisni šah sem sprejel z veseljem in ga opravljal z veliko zagnanostjo. Pri tem sem bil občasno dokaj osamljen, saj so se posamezni prijatelji hitro utrudili. Mislim pa da smo kljub težavam postavili zdrave temelje sedanji organiziranosti. Zadnja leta so se v delo vključili odlični mlajši sodelavci: Marjan Šemrl, Andrej Loc, Danilo Korže in drugi, ki s svojimi novimi pogledi, predvsem pa s svojim nesebičnim delom, zagotavljajo slovenskemu dopisnemu šahu lepe možnosti za vsestranski uspešen napredek. Moja funkcija predsednika postaja tako bistveno lažja in vse bolj »častna«. Upam, da bom med sedanjimi sodelavci kmalu našel tudi svojega naslednika!
Vem, da si dolga leta deloval tudi v mednarodnih organih ICCF. Na katerem področju in kakšno delo si opravil? Prejel si tudi mednarodno nagrado!
V svetovni federaciji sem delegat Slovenije od osamosvojitve dalje. Štiri leta sem bil predsednik razsodišča (Appeals Tribunal ICCF), kjer smo na tem področju orali ledino. Sedaj tribunal deluje po področjih dela, kot smo predlagali, saj smo naše delo ocenili za preobsežno in zato ne za vedno dovolj uspešno. Za desetletno neprekinjeno delo v ICCF sem leta 2003 prejel srebrno medaljo »Bertl von Massow«, ki je eno izmed najvišjih priznanj te svetovne federacije.
V dopisnem šahu si tudi pridobil mnogo prijateljev. Nekatere si srečal v živo, drugih morda ne. Kdo so tvoji dopisni prijatelji?
Res je! Dopisni šah, mi je omogočil, da sem spoznal številne ljudi iz najrazličnejših koncev sveta. Nekateri izmed njih, ki sem jih srečal na vsakoletnih kongresih svetovne federacije so postali tudi moji dobri prijatelji. Med njimi moram omeniti avstrijskega dopisnega igralca in organizatorja Gerharda Radoszticsa, ki nas je občasno v moji odsotnosti zastopal na kongresih in s katerim se tudi sicer občasno srečujeva, potem nekdanjega predsednika svetovne federacije Alana Borwela, škotskega delegata Georga Piricha, nemškega delegata Ekharda Luersa in njegovega sina Chrisa, ruskega delegata Sergeja Grozdenskega in mnoge druge. Srečanje z dopisnimi igralci v živo, je bilo zame vedno posebno doživetje, ki se je običajno kar precej zavleklo.
Kakšen je tvoj pogled na trenutno stanje v slovenskem dopisnem šahu? Kako gledaš na prihodnost?
Vedno več nas je, ki cenimo tovrstno igro! Trenutno stanje je po mojem dobro, saj se je v zadnjem letu, ko igramo državna prvenstva preko spletnega strežnika, vključilo lepo število mladih šahistov. Očitno postaja dopisni šah z uporabo računalnikov odličen način, da postanejo teoretske priprave za mlade igralce bolj zanimive.
Kako bi lahko v krog naše čudovite dejavnosti privabili še več igralcev?
Sodobno obliko dopisnega šaha je potrebno čim bolj popularizirati. Šahovske organizatorje v društvih je potrebno prepričati v koristnost in uspešnost takega načina treninga in proučevanja šahovske igre.
Kaj meniš o spletni strani »Dopisni šah v Sloveniji«? Radi bi slišali tvojo najbolj kritično pripombo?
Mislim, da je naša spletna stran zelo dobra. Je »amaterska«, simpatično »krjaveljsko
šegava« in po mojem zelo privlačna za običajnega smrtnika, ob tem pa tudi zelo poučna, predvsem pa zelo informativna. Zato smo se tudi na sestanku v Radgoni dogovorili, da jo na ustrezen način nadgradimo in profesionaliziramo. Upam, da bo sodelavcem, ki se na to spoznajo, v doglednem času uspelo!
Si tudi avtor številnih šahovskih knjig in člankov. Kaj vse obsega tvoj opus?
Že kar nekaj let se ukvarjam tudi s publicistiko. V lokalnem časopisu »Štajerski tednik« redno poročam o vseh šahovskih dogodkih na lokalni ravni. V našem šahovskem mesečniku »Šahovska misel« urejam rubriko »Dopisni šah«, v kateri skušam seznaniti slovensko šahovsko javnost z našim delovanjem ter doseženimi uspehi dopisnih šahistov. Nekaj krajših člankov in partij slovenskih igralcev sem objavil tudi v »Fernschachu« in reviji »Chess mail«. Ob štiridesetletnici društva leta 1975 sem, skupaj s sodelavci, izdal brošuro »40 let šaha v Ptuju« in leta 1997 skupaj z Borisom Žlendrom knjigo »Dopisni šah v Sloveniji – 500 partij«, v kateri so objavljene in večinoma tudi komentirane najboljše partije slovenskih dopisnih šahistov do tega leta. Letos, ob sedemdesetletnici društva, sem pripravil knjigo »Ptujski šah – kronika 1935 – 2000«, ki obsega 286 strani, ki jo je izdalo domače društvo. Kronika obsega celovit pregled šahovskih dogodkov na Ptuju v minulih sedemdesetih letih in sem nanjo, povedano po pravici, zelo ponosen.
Šah je v tvoje življenje gotovo prinesel mnogo dobrega in zanimivega. Za svoje delo si prejel številne nagrade in priznanja. Katera?
Poleg srebrne medalje »Berl von Massow«, ki mi jo je podelila ICCF in sem jo že omenil, sem prejel leta 1987 tudi srebrno plaketo Šahovske zveze Slovenije in leta 2005 zlato plaketo Šahovskega društva Ptuj, ki me je letos, ob sedemdesetletnici društva, tudi imenovalo za svojega častnega člana. Leta 1982 sem prejel državno odlikovanje - Orden zaslug za narod s srebrno zvezdo.
Kaj pa tiste pridobitve, ki se jih ne da meriti od zunaj, niti ne otipati?
Igranje šaha mi je vedno predstavljalo veliko zadovoljstvo, pa tudi sprostitev. Ob šahovski igri sem se marsičesa naučil, med drugim tudi »prenašati poraze«, ki jih je v življenju vedno kar nekaj ter se korektno »veseliti zmag« in uspehov!
Dopisno je spraševal: Marjan Šemrl